Zgodba je napisana neposredno in brez olepševanja. Je pripoved o svetu, ki je oddaljen samo dobrih štirideset let, pa vendar se zdi svetlobna leta daleč, pripoved o danes mitičnih in za marsikoga čarobnih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s celo galerijo slovitih osebnosti (Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison, Andy Warhol ...), ki so zaznamovale zgodovino glasbe pa tudi popularne kulture nasploh. Pač mulca je ganljiva ljubezenska zgodba, ki se začne z naključjem (ali pa naj to imenujemo usoda), ki je povezalo Patti in Roberta, da sta postala cimra, prijatelja in ljubimca, predvsem pa navdih drug drugemu, in se konča kot elegija, kot poklon mrtvemu prijatelju. Foto: Založba Modrijan
Zgodba je napisana neposredno in brez olepševanja. Je pripoved o svetu, ki je oddaljen samo dobrih štirideset let, pa vendar se zdi svetlobna leta daleč, pripoved o danes mitičnih in za marsikoga čarobnih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s celo galerijo slovitih osebnosti (Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison, Andy Warhol ...), ki so zaznamovale zgodovino glasbe pa tudi popularne kulture nasploh. Pač mulca je ganljiva ljubezenska zgodba, ki se začne z naključjem (ali pa naj to imenujemo usoda), ki je povezalo Patti in Roberta, da sta postala cimra, prijatelja in ljubimca, predvsem pa navdih drug drugemu, in se konča kot elegija, kot poklon mrtvemu prijatelju. Foto: Založba Modrijan

Hodila sva proti fontani, epicentru dogajanja, ko se je ustavil star par in naju neprikrito opazoval. Robert je užival, da je opažen, in mi je ljubeče stisnil roko. "Oh, slikaj ju," je rekla ženska svojemu zmedenemu možu, "mislim, da sta umetnika." "Oh, daj no," je skomignil. "Pač mulca."

Odlomek iz knjige Pač mulca

Dvajset let pozneje je obljubo uresničila. Nastala je očarljiva, skoraj romantična zgodba o vzponu dveh umetnikov, ki si skoraj ne bi mogla biti bolj različna, pa vendar sta ju umetniško stremljenje in New York za vselej povezala.

Pač mulca (v izvirniku Just Kids) je veliko več kot še ena avtobiografija umetnice in opis romantičnega boemskega življenja v mladosti, je tudi ena najboljših in najbolj berljivih knjig o tem, kako postati umetnik, so zapisali pri založbi Modrijan, pri kateri je knjiga izšla v slovenščini. V knjigi, ki jo je prevedel Jure Potokar, je objavljenih več kot 30 fotografij.

Robert Mapplethorpe (1946–1989), umetnik, fotograf, Pattijin ljubimec in prijatelj, je bil najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Spoznala sta se kot dvajsetletna "pribežnika" v Brooklyn julija leta 1967. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala, pogosto celo stradala, če pa že nista bila lačna, jima je vedno zmanjkalo denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih sta hrepenela.

Patti se spominja, kako sta si lahko privoščila samo eno vstopnico za muzej, in tako je tisti, ki je vstopil, drugemu podrobno poročal o vsem, kar je videl. Kljub temu sta ves čas ustvarjala, on kolaže in instalacije, ona risbe in pozneje zlasti poezijo. Navdih sta najpogosteje našla drug pri drugem. "Imela sva svoje delo in drug drugega. Nisva imela denarja, da bi hodila na koncerte ali v kino oziroma da bi si kupovala nove plošče, zato pa sva vedno znova vrtela tiste, ki sva jih imela," v knjigi piše "botra punka".

Zgodbe s stopnišča hotela Chelsea
Patti Smith je pred dvema letoma izdala nevsakdanjo avtobiografijo za dva Pač mulca (v izvirniku Just Kids) ter jo takoj "obtežila" z nacionalno nagrado za književnost. Vendar ta "teža" ni nič v primerjavi z bremenom, ki si ga je Patti naložila zanju, za tista mulca, ki sta vsrkavala blišč in bedo New Yorka od konca šestdesetih naprej ter v tem krogu našla svojo in medsebojno ljubezen, in skozi njo - svojo umetnost.

Pač mulca je srčna pripoved o tem čarobnem podzemlju, ki je bivalo sočasno s prebujanjem punkovske etike, in v katerem sta vzporedno z mestom živela samo Patti Smith in Robert Mapplethorpe. Če sta hotela, za njiju zunanji svet ni obstajal, niti vsi boemski prebivalci, ki sta jih srečevala na stopnišču hotela Chelsea.

A New York vseeno ni (za)spal na lovorikah Velvet Underground in Johna Coltrana, temveč se je iz kluba CBGB's kmalu razlegel klic nove generacije, katere glas je govoril iz grla Patti Smith, Robert Mapplethorpe pa ji je s tretjim očesom dal pogled. Govor je o življenju na prvi frontni liniji, tam, kjer se premikajo meje.

Ta svet (in čas) bodo v torek, 6. decembra, ob 19.00 v Kinu Šiška, natančneje v KIOSK-u, poskušali obuditi publicist in prevajalec Jure Potokar, punker Peter Lovšin ter glasbeni publicist Gregor Bauman.

Hodila sva proti fontani, epicentru dogajanja, ko se je ustavil star par in naju neprikrito opazoval. Robert je užival, da je opažen, in mi je ljubeče stisnil roko. "Oh, slikaj ju," je rekla ženska svojemu zmedenemu možu, "mislim, da sta umetnika." "Oh, daj no," je skomignil. "Pač mulca."

Odlomek iz knjige Pač mulca