Med najslavnejša dela kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza (1927-2014) spadajo Kronika napovedane smrti, Ljubezen v času kolere, Žalostne kurbe mojega življenja in seveda kultni roman Sto let samote, ki je izšel leta 1967 in za katerega je leta 1972 prejel nagrado Romula Gallegosa, za kratko prozo in romane je deset let pozneje prejel še Nobelovo nagrado za književnost.

Vzponi in padci sedmih generacij družine
V romanu, ki se ga uvršča med najboljša literarna dela 20. stoletja, sledimo sedmim generacijam oziroma 100 letom velike družine Buendía, živeče v izmišljeni kolumbijski vasici Macondo, ki jo je Gabo, kot so pisatelju ljubkovalno rekli Latinskoameričani, zasnoval po navdihu domače vasi. V knjigi so nenavadni oziroma nadnaravni pojavi podani kot nekaj vsakdanjega, usoda vasice pa odraža podobo celotne Latinske Amerike. To epsko delo poleg pisateljeve veščosti uporabe španskega jezika odlikuje tudi njegov način razmišljanja o naravi časa in o izolaciji družine skozi več desetletij, pa tudi o vsakodnevnem življenju v odmaknjeni vasi.

Od objave do danes je bil roman, ki je v izvirniku izšel pod naslovom Cien años de soledad, prodan v več kot 50 milijonih izvodov in doživel prevode v več kot 40 jezikov - v slovenski jezik ga je prevedla Alenka Bole-Vrabec. Poleg tega Gabovega romana imamo v slovenščini na voljo še njegove romane Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal, Patriarhova jesen, Huda ura, Kronika napovedane smrti, Odvrženi, Ljubezen v času kolere, General v svojem blodnjaku, O ljubezni in drugih demonih, Žalostne kurbe mojega življenja, Živim, da pripovedujem in več drugih del.

Ko roman izide, je že mrtev ...
Ko je roman Sto let samote leta 1967 izšel pri založbi Sudamericana, je bil Márquez precej neznan avtor. Tako da si ne založba ne on sploh nista obetala kakega večjega uspeha, kaj šele, da bo knjiga postala tako rekoč biblija sloga, ki se je nato uveljavil kot literarna smer magični realizem. Tudi kritiki sprva niso bili soglasni, da gre za zgodbo, ki bi bila prelomnega pomena.

Dve leti pred izidom je Márquez prejel klic iz Sudamericane, ki je bila v tistem času vodilna založba za sodobno latinskoameriško književnost. Na klic urednika, zadolženega za iskanje novih talentov, se je odzval z navdušenjem, vendar se je njegovo razpoloženje dva meseca in pol pred izidom popolnoma spremenilo, saj ga je popadel strah. "Zelo sem prestrašen," je zapisal v pismu prijatelju, potem ko je epizodo srčne aritmije zamenjal za srčni napad.

Skrbela ga je namreč usoda romana, saj se je zavedal, da bo lahko njegova izdaja zaradi slabe prodaje pomenila tudi že smrt za ta roman. Njegov strah ni bil neutemeljen, saj so se izdaje avtorjev, ki so se šele uveljavljali, slabo prodajale. In tudi vse štiri Márquezove predhodno izdane knjige so dosegle skupno prodajo 2.500 izvodov, pri čemer velja upoštevati dejstvo, da so se prodajale v regiji z 250 milijoni prebivalcev.

Eksplozija zanimanja za latinskoameriške avtorje
V 60. letih preteklega stoletja je prišlo do buma "latinoamericano" in številnim avtorjem (José Donoso, Julio Cortázar, Mario Vargas Llosa in Carlos Fuentes) je pot tlakoval tudi Argentinec Jorge Luis Borges, ki je na začetku tistega desetletja že postal mednarodna literarna zvezda. Prodajnemu uspehu Stotih let samote je precej šlo na roko tudi dejstvo, da je v letu izida gvatemalski avtor Miguel Ángel Asturias prejel Nobelovo nagrado za književnost in s tem je prišlo do velikega porasta zanimanja za latinskoameriške pisce.

Kritike Stotih let samote so sčasoma postajale bistveno pozitivnejše od prvotnih. In Gabriel García Márquez je nato zasenčil vse z uspehom svojega romana, ki je do danes drugo najbolj prevajano delo, v izvirniku napisano v španskem jeziku - in sicer takoj za Don Kihotom Miguela Cervantesa.