Komparativist in novinar Andraž Gombač, ki je novi izdaji priložil spremno besedo, je prepričan, da je Šeligov kratki roman še vedno zanimiv in izzivalen tudi zato, ker je poln nedorečenosti. On sam je, po lastnih besedah, "v to knjigo prištopal". Leta 1999 je v domačem Podgradu na poti na sklepno zabavo gimnazijskega razreda štopal ob cesti proti Kopru; ustavil mu je Šeligo, ki je v bližnjih Sabonjah občasno bival in pisal. Nekaj dni zatem je na ustni maturi iz slovenščine izžrebal prav listek z vprašanjem o Triptihu (in se seveda pohvalil s tem, da literata osebno pozna).

Gombač je avtorja pozneje večkrat obiskal v Sabonjah, v štirih letih ga je trikrat intervjuval za Primorske novice. V enem izmed pogovorov, katerega izsek je predvajal tudi na tiskovni konferenci ob izidu knjige, Šeligo pove, da je bil Triptih pisan v času, ko sta bila družbena in politična ideologija zelo trdni, prevladovalo pa je tisto, kar je bilo pregledno in jasno.

Po lastnih besedah je roman napisal v reističnem slogu, ki je pristajal "na tisto, kar vidi oko, in na izmik vsaki ideji". Skozi Šeligov reizem, katerega glavna značilnost je izogibanje vsemu človeškemu, vseeno precej jasno pronica tudi humanizem, zato so oznake, da dogajanje zgolj "dokumentira kot filmska kamera", danes nezadostne.

Tri epizode v življenju
Kratki roman je vsebinsko razdeljen na tri dele – od tod triptih iz naslova – na dogajalni čas (dopoldan, popoldan in noč), čemur sledi tudi zunanja členitev na tri enako dolga poglavja. Vsako izmed poglavij opisuje položaje, v katerih se znajde junakinja, mlada uradnica Agata.

V prvem poglavju spremljamo njeno življenje v pisarni, v drugem gre s svojim fantom Jurijem v kino, a ker vse bolj sili vanjo, mu dekle zbeži. Z nekim moškim konča ob Savi, kjer imata spolni odnos. V tretjem delu, ki se dogaja ponoči, se Agata zlomi. Zjutraj, ko je vse mimo, pa je počesana in s sešito obleko spet pripravljena na nov dan. Konec je zasnovan ciklično, saj Šeligo v prvem poglavju omeni, da je Agatina obleka zašita (prav tam, kjer se pozneje strga).

Rudi Šeligo (1935–2004) je kot pisatelj, dramatik, esejist in politik močno zaznamoval drugo polovico 20. stoletja, je poudarila urednica Nela Malečkar. Diplomiral je iz filozofije in psihologije, magistriral iz estetike in nekaj časa celo predaval statistiko na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju.

Bil je sourednik vseh najpomembnejših literarnih revij v tistem času – Revije 57, Perspektiv in Problemov – in soustanovitelj Nove revije. V obdobju osamosvajanja Slovenije je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, soustanovitelj in član Slovenske demokratične zveze, tudi poslanec in nekaj časa minister za kulturo.

Ob tem je ustvaril obsežen opus romanov, zbirk novel, dram, esejev, radijskih iger, političnih člankov in razprav. V literaturo je vstopil z romanom Stolp (1966), kmalu je sledil Triptih Agate Schwarzkobler (1968), med proznimi deli velja omeniti še Ali naj te z listjem posujem (1971), Demone slavja (1997) in s kresnikom nagrajeni Izgubljeni sveženj (2002).

Prvi ponatis je v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izšel leta 1982, drugi pa v isti zbirki leta 1994 ob uvrstitvi romana med čtivo za maturitetni esej. Tretji ponatis se sklada z obletnico avtorjevega rojstva (14. maj), eden izmed pobudnikov ponatisa ob 50. obletnici prvega izida pa je Fundacija Rudija Šeliga, ki jo je ustanovil avtorjev sin Aleš Šeligo.

"Agata ni žrtev"
Leta 1997 je po romanu nastal istoimenski televizijski film Matjaža Klopčiča z Natašo Barbaro Gračner v glavni vlogi, ki je na predstavitvi interpretirala odlomka iz knjige. Vloge v filmu se spominja kot precejšnjega izziva, saj pri svojem delu "ni mogla igrati na karto psihologije ali kaj podobnega". "Vseeno pa mislim, da je Agata ženska in krvi in mesa, ženska z lastnim značajem, ne pa kak predmet. Razumela sem, da s svojim tipičnim analitičnim pristopom k vlogi ne bom dosegla veliko. Ker je bilo očitno, da Klopčič zelo natančno ve, kaj hoče od mene, sem se mu prepustila. Nisem pa hotela igrati Agate kot žrtve, ker nanjo ne gledam tako."