Ob prihodu je namreč poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pravi, da si lahko dovoli pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom. Z njim se je Nina Gostiša pogovarjala konec septembra, ko je bil gost pogovornega večera na Vodnikovi domačiji.

Atentat na Franca Ferdinanda v Sarajevu je spremenil tok zgodovine 20. stoletja. O tem dogodku, ki je začel 1. svetovno vojno, govori vaša knjiga Sarajevski omnibus iz leta 2012, ki je bila pravkar prevedena v slovenščino. Leta 1992 je bilo mesto spet vpleteno v vojno, tokrat bratomorno, njene posledice so tam še danes vidne. Več ljudi je zapisalo, da je Sarajevski omnibus eden najlepših portretov Sarajeva. Mesto ima lepo dušo, čudovite, gostoljubne prebivalce, a je prežeto z žalostjo in bolečino. Kako ga občutite vi?
Na žalost ali na srečo sem rojen v Bosni. Potem pa sem postal pisatelj, ki piše izključno v francoščini. Že nekaj časa pa me muči literarno vprašanje o mestu, ki je po naključju prestolnica moje države: Sarajevo; mesto, ki ga stara in učenjaška besedila imenujejo Jeruzalem Zahoda. Zaznamovala sta ga dva datuma in tragično 20. stoletje. Sem romanopisec, zato že na začetku knjige v pripoved vpletem poezijo, sanje, improvizacijo – v književnosti je to dovoljeno in celo zaželeno. Veliko zgodovinarjev pravi, da se je 20. stoletje začelo in končalo v Sarajevu. Začelo se je usodnega 28. junija 1914 z neslavnim atentatom na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in končalo z, upajmo, zadnjo vojno, z bombardiranjem Sarajeva. Mesto, ki si ga je mogoče predstavljati ob začetku in koncu stoletja, si zasluži roman. Paradoks mojega izgnanstva je, da bolj ko sem »francoski« kot avtor, več pišem o deželi, iz katere prihajam. Domovina nas izoblikuje. Ni isto, če si rojen v Brooklynu, Sarajevu, Celju ali Skopju. Naj zgodbo o rodnih deželah in pisateljih končam z anekdoto, ki sem jo v Sloveniji morda že povedal. Govori o Ernestu Sabatu, velikem argentinskem pisatelju, ki je bil z avtorji, kot sta Marquez in Cortazar, del razmaha hispanoameriške književnosti. Neki novinar ga je v Švici vprašal: »Gospod Sabato, kako je mogoče, da imate v Latinski Ameriki toliko velikih pisateljev, mitologije, poezije … mi v Švici pa ne?« Ernesto Sabato mu odgovori: »Poslušajte, mladenič. V trenutku, ko je Viljem Tell zgrešil svojega sina, ste zamudili zadnjo priložnost za nacionalno tragedijo.«

To sem že nekje prebrala.
Ta anekdota mi je všeč. Sarajevo je čudovito za literaturo, a tam je zelo težko živeti. Moja knjiga je poklon kraju, ki status literarnega mesta zelo drago plačuje.

Pri 28 letih ste dezertirali in pobegnili iz domače Bosne, v kateri je divjala vojna. Kako ste pristali v Franciji?
Bila je izhod v sili – reši se, kdor se more. Vsi so rinili v Nemčijo. Bosanska zgodbica iz leta 2012, ki govori o begu: Maji ali Azteki so napovedali, da bo tega leta konec sveta. Ko so Muja vprašali, kaj bo storil, če se to res zgodi, je ta odgovoril: »Ni problema – z ženo in otroki bom šel v Nemčijo.« Vsi bratranci, vsi Bošnjaki – saj smo generacija gastarbajterjev – so želeli v Nemčijo. Jaz pa nisem hotel z vsemi njimi. Takrat je bilo zelo težko zapustiti Bosno oziroma območje nekdanje Jugoslavije, zato sem imel pri begu pomoč. V Franciji sem nameraval ostati nekaj mesecev, saj sem mislil, da se bodo razmere doma umirile. Ob prihodu sem se srečal s prevajalko iz srbohrvaščine Mireille Robin. V Bosni je nato zavladal popoln kaos, zgodila sta se Goražde in Srebrenica in takrat sem spoznal, da se ne bom nikoli več vrnil. O tem pišem v romanu, ki je bil iz francoščine preveden v nemščino, španščino, italijanščino, hrvaščino … V slovenščini bo izšel leta 2020 – Priročnik za eksil: kako uspeti v eksilu v 35 lekcijah. V njem pripovedujem o tej izkušnji. Začnem ga s stavkom: »Star sem 28 let in prispem v Francijo s tremi besedami: Jean, Paul in Sartre.« To je druga zgodba – zgodba o malem boju in velikih zmagah priseljenca. Na žalost je ta knjiga vse preveč sodobna, a jaz sem le pisatelj, nikomur ne pridigam. Nikdar si ne bi drznil govoriti o pregnanstvu drugih, pišem le o svoji izkušnji, ki je tako žalostna kot smešna. Izumil sem žanr, ki ga zagovarjam in za katerega si pridržujem pravice: pesimistična komedija.

V času begunskega vala leta 2015 sem delala z begunci iz Iraka, Irana, Sirije in Afganistana. Nekateri so bili izobraženi in so doma dobro živeli. Tu jih je doletel šok; znašli so se v novi kulturi z novim jezikom. Njihov status ni nič več pomenil. Kako ste se vi spopadli s tem in kaj vas je motiviralo, da niste obupali? Kakšna je bila pot od azilnega doma do Gallimarda?
Seveda sem o tej izkušnji veliko razmišljal, doživel sem jo, a sem jo s pomočjo literature predelal – pisatelj sem. Pridem torej v Francijo, odložim prtljago na postaji v Rennesu; ozrem se naokrog in potem me zadene kot klofuta: nà, begunec si. Nisi več ne velik ne lep ne grd ne suh ne profesor ne pisatelj ne ne vem, kdo … Vse, kar si bil prej, izgine, in si samo še begunec, nič drugega kot begunec. Počutil sem se kot prestrašena žival: vsak je pomembnejši, krepkejši od mene, jaz pa sem nič, sem begunec. Priročnik za eksil govori o tem. Vse težave, ves boj, vsa ponižanja, vse male ali velike zmage so se odvile v francoskem jeziku.

Obesil sem se nanj. Skušal sem spet najti pot navzgor. Vrzel med prestrašeno živaljo in potjo nazaj navzgor sta zame zapolnila francoski jezik in književnost. Nikoli ne bom pozabil dveh datumov v prvem letu mojega eksila: 13. maj 1993, ko je izšla moja knjiga Bosanci; in dan v letu 1994, ko sem svoj najljubši roman, Camusovega Tujca, v celoti prebral v francoščini. Zaprl sem knjigo in si rekel: "Uau, svoj najljubši roman si prebral v francoščini." Jezik in vse, kar je veselega, žalostnega, ponižujočega … Bil sem novinar, v Jugoslaviji sem izdal tri knjige, delal sem na radiu; bil sem del nekakšne zlate jugoslovanske generacije, to so bila osemdeseta … Vi ste premladi; a počeli smo marsikaj, tu je bil rokenrol … Urbana kultura je prevladala nad narodnjaki. V Ljubljani sem se počutil kot doma, ko sem prišel intervjuvat Lovšina ali Predina; ali v Sarajevu s Štulićem in Azro … Izdal sem tri knjige, objavljal članke o glasbi, delal sem na radiu, na televiziji – potem pa sem postal nepismen in vse se je razblinilo. Nepismen človek je manj kot nič. Človek, ki ne razume ničesar, ki ne zna govoriti in je odrasel, je neumen. Cel roman je poln tega. Učiti, učiti, učiti, učiti se francosko … imel sem slovarček, ki sem se ga učil na pamet: la pomme, la maison, l'avion. Je l'avion ženskega ali moškega spola? Bilo je veliko ganljivih in smešnih situacij, v katerih še samega sebe nisem razumel. Ker je to moje pregnanstvo, lahko opisujem burleskne trenutke, ko se ne razumemo, ko me ne razumejo, pa tudi kulturne razlike, čeprav sem čisti Evropejec. Ker smo Evropejci, se v Parizu ali Berlinu ne čutimo izgubljene; a doživel sem kulinarični šok – francoski siri smrdijo … Neka novinarka, intelektualka, me je povabila na večerjo. Pridem tja, smrdi kot v stranišču; grem mimo kuhinje, tudi tam smrdi. Mislim si: »Tako se ne dela …« Potem mi postreže solato in čakam. Francozi so vljudni, čakajo, da začnem. Gospa me vpraša, zakaj ne začnem, in rečem: »Where is animal, I wait animal.« Ona pa pravi: "No animal, najprej solata, potem pa naprej." Čez nekaj časa izgine in se vrne s ploščo. Postavi jo na mizo in voilà: siri, ki smrdijo. Eden je bil plesniv in sem rekel: "Madame, tale se premika!" Zdaj francoske sire obožujem. V najbolj obupanih situacijah iščem človeško. Tovariš Karl Marx pravi, da farse, ki se ponavljajo, lahko postanejo tragedije; jaz pa dodajam, da lahko tragedije, ki se ponavljajo, postanejo farse.

Je bil Tujec prva knjiga, ki ste jo prebrali v francoščini?
Ja, to je tudi moj najljubši roman. V srednji šoli je bil obvezno branje. Raje smo brali Jacka Kerouaca, Charlesa Bukowskega in celo ruske disidente; ne pa knjig o drugi svetovni vojni in maršalu Titu. Bili smo takšna generacija. Ko sem vzel v roke Tujca, sem že vedel, da želim postati pisatelj. Rekel sem si: »Uau, tako se lahko piše!« Varčno z besedami in čustvi. Tujca po moje odlikujejo briljanten slog, jedrnatost in modernost, ki pa vseeno izraža čustva. V modernem romanu se je to sicer porazgubilo – francoskega novega romana ne morem brati. Veliki umetniki, kot sta Mozart in Miles Davis, so veliki prav zato, ker podajajo emocije. Lahko smo sodobni in obenem kažemo svoja čustva. Jaz jih ohranjam; ljubezen, sovraštvo, sram. Požvižgam se na umetnost, ki tega ne počne; literaturo, ki se skriva za slogom. Bukowski je sicer rekel, da je slog vse. Danilo Kiš pa je dejal: vedno odvzeti, a nikoli dodajati. Na delavnicah pisanja za mlade, ki jih zelo rad vodim, poved primerjam s človekom, ki hodi. Rečem jim, naj se ustavijo in se ozrejo nazaj k njej: bo na koncu stala pika ali vejica? Bolje je napisati dve kratki in jasni povedi kot pa eno zelo dolgo. Urednica založbe Goga mi je dejala, da ji je všeč, kako pišem. Odgovoril sem ji: »Jelka, pišem v tujem jeziku. Odkar pišem v francoščini, sem zelo previden. Pozorno izbiram besede, z njimi varčujem, a hkrati izražam čustva.« Urednica milanske založbe Bompiani pa mi je zaupala, da ji je bilo nerodno, ko je v metroju brala mojo knjigo in se ob njej naglas smejala. Vsi so jo gledali in si mislili: saj vendar bere o pregnanstvu, ali je nora? Eksil je žalosten, a zagovarjam misel, da nam ni treba biti žalostni, da smo resni. Stvari jemljem resno, a nisem žalosten.

Humor potrebujemo, da preživimo.
Se popolnoma strinjam. Jaz sem Bosanec – mi imamo smisel za pripovedovanje na tak način. Ne znam drugače. A pozor – knjiga o pregnanstvu je knjiga o mojem pregnanstvu. Nikoli si ne bi drznil napisati česa smešnega ali žalostnega o pregnanstvu koga drugega. Do sebe sem v knjigi neizprosen: tehtam 127 kilogramov, moja pričeska je podobna pričeski nogometašev iz Vzhodne Nemčije, v Franciji sem tujec … Zato sem lahko neizprosen do povprečnih Francozov, do beguncev, Rusov … Ironija, ne cinizem. Cinizem me ne zanima, ironija pa je dobrodošla. Pomembno je, da se znaš pošaliti, ko si v težavah. Ničesar ne spremeni, a pomaga. In pa distanca. Temu pravim trojna zračna blazina: prostor – ker Bosno in Francijo loči kar nekaj kilometrov; čas – med prvim trenutkom mojega pregnanstva, ki ga omenjam, in trenutkom, ko sem pisal o njem, je minilo dvajset let; in jezik. Naj pojasnim ta absurd. Kot da jaz, ki piše v francoščini, ni jaz. Več ko pišem v francoščini, bolj sem intimen.

V neki drugi knjigi pišem o bolezni in smrti svoje mame. V bosanščini ali srbohrvaščini tega ne bi mogel napisati. To je nenavaden pojav med pisatelji, ki so zaradi izgnanstva zamenjali jezik. V francoščini, ki je zelo intimen jezik, grem lahko dlje, saj v tem jeziku jaz – Velibor – nisem čisto jaz. Čudno, a tako je; tako to občutim.

Se vam – če se osredotočiva le na naslov in ne na vsebino knjige – zdi ironično, da je vaša najljubša knjiga Tujec? Zdaj ste tujec v Franciji in tujec doma.

Je nenavadno, ja. Pred nekaj meseci sem bil v Španiji in na koncu intervjuja me je novinar vprašal, kako bi opisal Veliborja Čolića. Odgovoril sem mu, da sem 105 kilogramov naglasa. Sem mož z naglasom. Pred nekaj leti me je francosko veleposlaništvo v Sarajevu povabilo k delu s študenti. Sprehajam se po mestu, nikogar ne poznam. Moji prijatelji, moški iz moje generacije so mrtvi, v izgnanstvu … mladi me ne poznajo. Srečal sem prijatelja novinarja, ki je ostal tam, šla sva na pivo in mislil sem si: »Uau, končno si spet doma, v svojem mestu, s svojim prijateljem, pogovarjaš se v svojem jeziku …« On pa me prekine in pravi: »Velibor, kako pa govoriš?« Vprašal sem ga: »Kaj pa je?« On pa je rekel: »Naglas imaš.« Ko sem se vračal v Pariz, sem razmišljal, da nisem le tujec, imam naglas, in to povsod, tudi doma. Karkoli počneš, kamorkoli greš – v Sarajevo, Pariz, New York, Celje, Ajdovščino, Novo mesto, Ljubljano – povsod si mož z naglasom. Vedno vprašam, če je mogoče v potni list zapisati, da je to moja narodnost. A tako francoski kot slovenski administrativni postopki niso šala. Mož z naglasom. Govorim več jezikov, a z naglasom. V London sem šel obiskat založbo Pushkin Press, ki se zanima za slovansko književnost. Založnik je obogatel tako, da je v angleščino prevedel Stefana Zweiga. Prečkal sem pakistansko četrt; odlično sem govoril angleško, vsi so me razumeli. Ko sem bil z njim, nisem razumel ničesar in sem dejal: "Angleži zelo slabo govorijo svoj jezik." Vseeno sem poskusil govoriti z neko mlado damo in takoj mi je rekla, da sem Francoz. Prosim? Potem sem ugotovil, da angleško govorim s francoskim naglasom. Izgubljeno s prevodom, kot vidite. A ponosen sem na to, da pripadam več jezikom hkrati, da sem povezan z več mesti. V Franciji se je pred leti govorilo o nacionalni identiteti. Identitete, množina! Vsi. Največji Slovenec, Hrvat, Francoz … pa vendar: identitete, množina. Mi smo vsi in hvala bogu imamo več identitet hkrati.

Doma ste študirali jugoslovansko književnost. V neki razpravi ste prav nacionalno oz. patriotsko književnost okrivili za vojno na Balkanu.
Zame se je zlo začelo v trenutku, ko so v Srbiji – to je treba priznati – začeli literarna dela brati kot zgodovinske knjige. Kot dokaze o turških – muslimanskih – zločinih nad Srbi so navajali romane Iva Andrića. Literarna dela so brali kot zgodovinske učbenike, zgodovinske učbenike pa kot literarna dela. Zapisi o bitki na Kosovem polju so čudoviti, a sprevrgli so se v neke vrste politični program. Ni naključje, da je oče srbskega nacionalizma Dobrica Čosić postal predsednik. Ne smemo pa pozabiti, da se veliko vojn – in naša ni bila izjema – začne v medijih.

Hrvate sem razburil, ko sem izjavil, da je srbski populizem akademski, hrvaški pa populističen. Srbski nacionalizem se je začel na akademiji znanosti in umetnosti, hrvaški pa s petjem ustaških pesmi. Ker sem poznal jugoslovansko in evropsko književnost, sem kot primer navedel vrnitev k podeželju. Električne kitare in jazz saksofoni so utihnili, nadomestilo jih je opazovanje krav … Tradicionalistična družba, vsi so začeli hoditi v cerkev …

Govorim srbsko in hrvaško. Sem iz Bosne, ampak imam hrvaške korenine. V naših pesmih sta Srbija in Hrvaška sestra in mati. Zato sem napisal, da je v nacionalistični književnosti bojno polje žensko telo. Za konec obupan izjavim, da najbolj nadarjeni – sebe ne štejem – pišejo v angleščini, nemščini, francoščini; tulijo pa vedno v srbščini in hrvaščini. Upam, da je v Sloveniji bolje.

Kako pogosto se vračate domov?
Redko. Čeprav sem tujec, se razburjam. Rad imam domovino, a sem žalosten, jezen … Izseljenčevo srce je veliko. Grem za tri tedne, a že po treh dneh kličem Air France in se želim vrniti v Pariz. Doma imam veliko prijateljev, veliko naklonjenost čutim, a mi je težko.

Spremljate razmere?
Pogledam na internetu, berem, poslušam glasbo … Dandanes je veliko lažje tudi gledati televizijo, filme. Zapleteno je. Jaz sem pravi izseljenec. Z ničemer tam dol se ne strinjam. Vse mi gre na živce; potvarjanje zgodovine, politična mafija, delitev Republike srbske, Hrvati … ne, ne, ne. V knjigah ustvarjam svojo Bosno. Tam je lepša in čisto moja.

Vaš oče naj bi vas še nedolgo nazaj spodbujal, da začnete opravljati »moški poklic«. Ali vseeno spremlja vaše delo in je vsaj malo ponosen na vas?
Ja, ja … še do nedavnega je upal, da bom postal odvetnik kot on. Rad ima literaturo, a ne doma, ne sinove. Pošiljam mu prevode v jezike, ki jih razume, kjer je kaj v srbohrvaščini. Francosko ne govori, zna malo nemško. Je ponosen in zadovoljen, čeprav je star komunist. Star je osemdeset let in bo komunist tudi ostal. On je želel stvari po svoje, mi po svoje. Zgodovina je bila vedno del naših življenj. Zdaj se je vrnil v Bosno in pravi, da bo šel lovit ribe. Tudi v Nemčiji je dejal, da raje ribari v domačih rekah in jezerih.

Iz oddaje Razgledi in razmisleki, ki ji lahko prisluhnete spodaj.