Čolić se je namreč med vojno v Bosni in Hercegovini preselil v Francijo in tam zaprosil za azil. Njegov roman Sarajevski omnibus, ki ga je v izvirniku izdal sloviti Gallimard, je iz francoščine prevedla Ana Barič Moder. To je tudi prva njegova knjiga v slovenskem jeziku. Sarajevski omnibus se ukvarja z atentatom na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda.

Zgodovinski dan, 28. junij 1914, ki je sprožil prvo svetovno vojno in propad treh cesarstev, je predstavil iz zornega kota različnih živopisnih protagonistov. O tem, kako se je rodila ideja za roman, ki je zmes zgodovine, fantastike, poezije in sanj, Čolić pravi: “Sprehajal sem se nekoč po tem mestu, Sarajevu. Brez zgodovine. Moški moje generacije so ali izginili, ali so mrtvi, ali v pregnanstvu, ali so moji sovražniki. Čutil sem, da sem kot človek, ki vstopa v petdeseta leta kot neka zvrst duha, fantoma, kar je odličen položaj, da se človek sprehodi in spije kavo. Tako sem prispel do mesta, s katerega je Gavrilo Princip streljal v Ferdinanda in njegovo ženo. Opazil sem, da se zgodovina ni premikala ne levo ne desno, da se je zgodovina nalagala druga na drugo v težkih, tektonskih, topniških ploščah na naše mesto in naša življenja.”

Zgodovina v literaturi
"Romanopisec," je dejal Milan Kundera, "polaga račune izključno in samo Cervantesu," zapiše Čolić v Sarajevskem omnibusu in tisto misel ponovi v pogovoru. Tako naj bi posebej poudaril neodvisnost pisca od zgodovinskih dejstev. V romanu je zgodovina le kot mizanscena. “Vedno pravim, da mora pisatelj paziti, da v svojem delu uporablja literarno logiko. Absurdno je od romanopisca zahtevati, naj se drži zgodovinskih dejstev. Pisatelj se brani z literaturo. Včasih me sprašujejo, kje sem dobil podatke, da je rabin umrl, ker ga je zadela krogla v atentatu. Jaz pa se sprašujem, kje ste vi dobili podatke, da ni tako."

20. stoletje se je začelo in končalo v Sarajevu
Resnost ne izključuje humorja. Nismo žalostni zato, da bi bili resni, pravi Čolić. “Sem romanopisec. Dovoljeno mi je, da sem nenatančen. Lahko vpeljem sanje, poezijo, rakijo, kar koli. Resni zgodovinarji pa pravijo, da se je 20. stoletje začelo in končalo v Sarajevu. Ta ideja, da je nekaj takega mogoče v enem samem mestu, si zasluži vsaj en mali roman.”

Generacije brez dedkov
Čolić se je spomnil svojih gimnazijskih dni v Sarajevu in tega, da so njegove generacije odraščale brez dedkov, saj je bilo preveč vojn. Zato se je v Sarajevskem omnibusu poklonil svojemu dedku Nikoli. Roman je tako poln malih ljudi in njihovih usod, te se zaradi vojne v hipu spremenijo. "Obstajajo veliki bloki zgodovine. Med njimi je majhen metafizični prostor, v katerega lahko uvrstimo literaturo. Med te velike boje, atentate, depeše, smrti ... tu se pojavlja usoda enega majhnega človeka. Za veliko zgodovino stoji tragedija. To poskušam opisati. To je ta usoda in moj poklon Bosni."

Paradoks jezika
Sprememba jezika, v katerem piše, je prinesla Čoliću večjo intimnost v literaturi. Gre za paradoks, kot pravi avtor, saj dalj ko je v Franciji, bolj se počuti Bosanca v svojih knjigah in enako, bolj ko je jezen na resnično Bosno, lepša je v njegovih knjigah. "Ta paradoks imenujem trojni 'airbag'. Prvi je v prostoru, saj je od Bosne do Francije dovolj kilometrov. Drugi je v času. Od trenutka, ko spuščam svoje torbe v Franciji, to je od začetka pregnanstva, do trenutka, ko začenjam pisati to knjigo, je minilo več kot 20 let. In tretji in najpomembnejši je jezik. Kot da bi moj jaz v francoščini bil manj intimen. Paradoksalno je, da sebi dovolim večjo intimnost, ker se počutim zaščitenega s tujim jezikom. In tu se potem iz podzavesti porajata rojstno mesto in država."

Označen s svojimi koreninami
Ne glede na ugled, ki ga je s svojimi knjigami doživel v Franciji, še vedno je, pravi Čolić, kot pisatelj emigrant označen s svojim izvorom. Novinarji ga pogosto sprašujejo, zakaj se njegove knjige dogajajo »tam« in kdaj bo prenehal pisati o "tistih". "Mene pa zanima, kako nihče ne vpraša Paula Austera, zakaj piše že 50 let o Brooklynu. Zakaj mu nihče ne pove: saj je bilo dovolj, dajte kaj drugega. Torej, Američan lahko, mi pa ne. Novinarjem sem seveda povedal, da v mojem zadnjem romanu ni niti enega stavka, ki bi opisoval dogajanje v Bosni. Vse je med Parizom, Strasbourgom in Milanom. Toda, to je naša usoda. To je naš križ. Tudi ko pišem srednjeevropski, francoski roman, mislijo, da pišem o Donjem Vakufu, Gornjem Vakufu in Srednjih Jajcih."

Omenjena knjiga, Manuel d'exil oziroma Priročnik za azilante, bo pri Založbi Goga v slovenskem prevodu izšla prihodnje leto, je napovedala urednica Jelka Ciglenečki. Avtor pa je ljubljansko literarno srečanje končal v svojem značilnem slogu, z "metafizično" šalo: Suljo je vprašal Muja, kam gre, in on mu je odgovoril: "Zakaj me to sprašuješ zdaj, ko grem nazaj."