Po Kracauerjevih ugotovitvah se je položaj uslužbencev od let pred vojno povsem spremenil. V času, ko se število delavcev ni niti podvojilo, se je število uslužbencev skorajda popeterilo. Naraslo je tudi število uradnikov. Skoraj polovica teh je zaposlena v trgovini, bankah in prometu. Takrat se je močno povečalo tudi število industrijskih uslužbencev.

Razočaran, duhovno votel družbeni razred
Ob izidu prevoda so na okrogli mizi razpravljali sociologi Rastko Močnik, Tanja Rener in Gorazd Kovačič. Izhodišče so bile vzporednice med takratnim in sedanjim družbenim stanjem, ki jih je v Besedi prevajalke navedla tudi Nagličeva: odsotnost razredne in politične zavesti, nacionalistična fašizacija, brezobzirno poblagovljenje vsega obstoječega, racionalizacija in mehanizacija dela, strukturna brezposelnost, težnja k absolutizaciji eksploatacije, zlorabljanje takrat vajenskega, zdaj pa študentskega in prekarnega dela, anonimnost in brezosebnost finančnega kapitala, eskapistično zatekanje k ponudbi zabavne industrije, obsedenost z mladostjo ...

Kracauer se v svoji študiji posveča zadnjim letom pred vzponom nacizma; opisuje razočaran, duhovno votel družbeni razred, ki je nato volil Adolfa Hitlerja. In tudi na tej točki vzporednice s sodobno Evropo lahko vzdržijo, so se strinjali sociologi.

Nepomembnost osebnih kompetenc
Kovačič je izpostavil, da je poklice uslužbencev takrat počasi začela izpodrivati avtomatizacija: kadri postanejo odveč, prihaja do serijskih odpuščanj, po 40. letu starosti so odpisani, zapadajo v krizo, veliko je namigovanj na samomore, ženske se poskušajo poročiti.

Avtomatizacija prinese tudi kulturno degradacijo, osebne kompetence niso več pomembne. Toda ideologija te skupine je bila, da se je skušala obnašati kot meščani, čeprav za to ni imela pogojev. Močnik je dodal, da je danes "smrtno nevarno imeti notranje življenje", lažje je živeti zgolj navzven.