Milan Vincetič je bil plodovit ustvarjalec: pisal je poezijo, kratko prozo, dramska besedila, radijske igre in romane. V zgodovino slovenske književnosti se bo vpisal predvsem kot pesnik: za zbirko Lakmus je leta 2005 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.

Knjižica je "tematsko zaokrožena kot nežna, tankočutna in sploh nadvse lirična pripoved o ljubezni, ki jo avtor večinoma izgovarja v dvojini," je takrat v utemeljitev nagrade zapisal Feri Lainšček. "A tudi ta ali pač taka dvojina, ki priča o intimi, iz katere lahko pesnik izreka tudi namesto drugega, je hkrati prežeta z zavestjo o krhkosti, minljivosti ali celo varljivosti skupnega čutenja. Vsaj na tej ravni je torej razvidno, da Vincetič tudi v Lakmusu pravzaprav nadgrajuje ali pač dopisuje svojo pretresljivo pesem o večni samoti posameznika."

Vincetič je bil urednik revije Separatio, nato še urednik za liriko pri Sodobnosti, pa urednik za literaturo pri reviji Mentor. Do danes je poučeval slovenščino na Srednji poklicni in tehniški šoli v Murski Soboti, živel in ustvarjal pa v domačih Stanjevcih, poroča časnik Večer, katerega sodelavec je bil Vincetič. Leta 2007 so mu ob svetovnem dnevu poezije v Velenju izročili pesniško nagrado čaša nesmrtnosti, ki je bila tisto leto podeljena šele drugič.

Raziskovanje zvoka in iskanje novih pomenov besed
Vincetičeva poezija je zapisana slogu modernizma in postmodernizma, ki ga v svojih pesniških zbirkah upoveduje samosvoje. Njegove zbirke so prevedene v francoščino, finščino, hrvaščino, makedonščino in madžarščino. Tematsko se pogosto dotikajo davnih zgodovinskih časov, v katerih se prepletata zgodovina in mit. Oživljanje minulega sveta upoveduje s preobrati od nežne h grobi govorici, od slikanja detajlov k širokim razgledom. V pesmih raziskuje zvok in išče nove pomene besed.

Večkrat je bil nominiran za Veronikino in Jenkovo nagrado. Izdal je tudi dve knjigi pripovedi za otroke, kjer piše v knjižni slovenščini in v prekmurščini, da bi s tem oživil prekmursko književnost.

Lani je pri založbi Litera izšla Vincetičeva pesniška zbirka Kalende. Tematsko so v ospredju pesmi (ženski) literarni liki, predvsem zgodovinski. Milan Vincetič jim namreč vdihne svoj duh, jih rahlo predrugači, pa vendar obdržijo znane podtone. "Strogo določena oblika pesmi vzpostavlja občutje mimobežnosti," v recenziji knjige opaža Andrej Lutman. "Pesmi je zato treba brati posamezno, nikakor po vrsti, in tedaj se zgodi čudež: zgodovinskost oseb in njihovega naboja se nekako premesečini v beročo osebo. S tem je Milan Vincetič po svoje ovekovečil nebesno telo, ki je že pregovorno namenjeno opevanju in pesnjenju. Ponujajo namreč branje za tančico, branje ob mesečini, branje ob zabrisu, to pa jih naredi mamljive, celo iskrive. In vsaka pesem je tista prva, začetna."

Sicer družno, vendar vsak svojim sanjam naproti
Lainšček, sicer tudi Vincentičev prijatelj, je zapisal, da ju je združevalo toliko reči, da tega ni mogoče na kratko našteti - med drugim sta leta 1981 v sodelovanju z Valerijo Perger izdala zbirko Kot slutnja radovedno.

"Dovolj naj bo, če rečem, da sva nekoč davno skupaj odpotovala proti Ljubljani in si ob tem priznala, da pravzaprav potujeva vsak svojim sanjam naproti. No, te sanje so bile seveda tudi skupne, saj sva bila takrat že zavezana besedni umetnosti in ustvarjalni nemir je bil občutek, ki sva ga še kako dobro poznala. Bil je in ostal vse do Milanove nepričakovane in prezgodnje smrti čudovito vezivo najinega prijateljstva, ki se ni nikoli zrahljalo," je za STA zapisal še en pesnik prekmurske ravnice.

Tako mu "ostajajo spomini na te skupne sanje, skupno veselje ob uspehih enega ali drugega, pa Milanova obsežna literarna zapuščina in njegova neponovljiva poezija, ki bo zanesljivo preživela svoj čas," je še zapisal Lainšček.