Smiljana Rozmana veliko ljudi pozna predvsem kot mladinskega pisatelja - veliko je pisal za reviji Ciciban in Pionirski list, več generacij pa je tudi zraslo ob romanih Oblaček Pohajaček (1978), Ta glavna Urša (1985) in Čudežni pisalni strojček (1966) - a je napisal tudi več radijskih in televizijskih dram, scenarijev za televizijske drame po svoji predlogi, za lutkovna filma, za tri kratke igrane filme ter baleta Lisistrata (1975) in Žica (1976).

Globoke brazgotine vojne
Smiljan Rozman, ki se je leta 1927 rodil v Celju, je otroška in dijaška leta preživel v Mariboru. Njegovo otroštvo je sunkovito pretrgal izbruh 2. svetovne vojne; družina je bila izgnana v Srbijo, sam pa je moral na prisilno delo v Nemčijo. Po vojni je končal učiteljišče v Mariboru, nato v Ljubljani doštudiral psihologijo in nazadnje postal poklicni pisatelj. Objavljati je začel v Mladinski reviji leta 1948, je poročal Radio Slovenija.

Njegova proza je bila fabulativno nezapletena; oblikovno so mu bile najbližje novela, črtica in humoreska. Predvsem "trojček" romanov Nekdo (1958), Mesto (1961) in Pokopališče (1968) pa je prežet s teorijo absurda in se tematsko suče okrog malega človeka, ki ga je vojna razosebila.

Spogledovanje s filmom
V poznejših delih je poglobil psihološke portrete junakov, zelo plodovit pa je bil tudi kot pisec del za mladostnike; v zgodbe je vpletal elemente kriminalk in pustolovskih pripovedi, tudi pravljic. Napisal je scenarij za kratki igrani film Kavarna (režiral ga je Marjan Ciglič) in za kratki film Basistov dnevnik, ki ga je režiral sam. Čeprav je najbolj znan prav po mladinskih delih, pa ta zavzemajo le približno polivico njegovega opusa, v katerem mu je bil najljubši roman Nekdo, saj je v njem povzel svojo življenjsko filozofijo.

Življenje je nekaj, kar je vredno živeti
Dela za otroke je Rozman, ki je mladino kratek čas spoznaval tudi kot učitelj, prežel s humorjem. "Pri mladinski književnosti pazim, da sem čim manj pedagoški, da otrokom prikažem življenje kot nekaj, kar je vredno živeti," je dejal v pogovoru za Žurnal.

Prav z otroki pa je povezano tudi njegovo glasbeno udejstvovanje. Da se je lahko vpisal na učiteljišče, se je v treh mesecih naučil igrati bobne, klarinet in saksofon, glasba pa mu je med študijem tudi omogočala zaslužek. Kot je dejal Rozman, je napol profesionalno igral 15 let, ob strani pa mu je stal Nino Robič.