Datum, na katerega so najbolj zvesti Potterjevi oboževalci čakali, je bil, 16. februar. Mnogim bralcem pa pomeni dodaten razlog za veselje tudi ponoven podpis Jakoba J. Kende kot prevajalca.

Koliko ur je imel pri prevajanju sedme knjige o Harryju Potterju vaš delavnik?
Delovnih ur med prevajanjem raje nisem štel; prevajal sem pač vsak dan, kolikor se je dalo dolgo, tudi ob koncih tedna, med prazniki in dopustom.

Ali bi, če bi prevod izšel prej (v več jezikih je že pred meseci), trpela njegova kakovost?
Če bi bil pripravljen prevajati hitreje, kot sem, bi bil prevod prav gotovo mnogo slabši. Smo pa prevajalci zelo različni: nekateri so sedmi del prevedli zelo hitro, spet drugi prevodi bodo izšli za slovenskim. Ampak, vsekakor, prepričan sem, da se v manj kot treh mesecih tega dela ne da opraviti niti solidno.

Bi nekomu, ki zna angleško, priporočali branje izvirnika Harryja Potterja ali pa je morda vseeno, ker ima slovenski prevod enak „učinek“?
Slovenski prevod naj bi imel enak učinek na slovenskega bralca, kot ga ima angleški izvirnik na angleškega. Če torej slovenski bralec bere angleški izvirnik, ima ta nujno drugačen učinek nanj kot slovenski prevod. Morda je za slovenskega bralca zanimivo izvirnik brati tudi zato, a če bi mu ga osebno priporočal, bi mu ga predvsem iz pedagoških razlogov: angleščina Harryja Potterja je namreč predvsem v prvih delih kot torta z oreščki – tudi brez zob za trenje zahtevnejših jezikovnih prvin se jo da v splošnem prijetno pozobati in se prek tega naučiti kar precej jezika (posebej še, če si prej prebral že prevod).

Na spletu je precej lahko najti cele kilometre razprav in analiz, ki v zadnjem delu Potterja iščejo (in najdejo) učene aluzije na vse: od Danteja in Orwella pa do Jezusa Kristusa in Telebajskov. Prenapeta domišljija ali pa je Rowlingova v knjigo res skrila „poslastice“ za odrasle bralce?
Pri tem gre za vprašanje meje med verjetno interpretacijo in tisto, ki sega preko meja sprejemljivosti, v preinterpretacijo. To je zaslediti kar nekaj spričo fantazijskih lastnosti Harryja Potterja, ki močno privabljajo eksotične interprete, pa tudi želja ljubiteljev, da bi se pripoved čim močneje afirmirala po beletristični in intelektualni plati. A po drugi strani imajo mnoge izmed navidez osupljivih interpretacij močne temelje: krščanstvo, na primer, je v pripovedi vsekakor močno prisotno, čeprav prejkone na način avtorice, ki je vernik, a ima dvome v zvezi s številnimi postavkami vere.

Vas je razsežnost norije, ki se je stopnjevala pred izidom izvirnika Svetinj smrti, presenetila?
Ne.

V čem je prevajanje mladinske literature drugačno od „klasičnega“ leposlovja?
Iz izvirnika moraš biti sposoben razbrati njegovega primarnega bralca, ki je seveda mlad, in ga nato ekvivalentno vpisati v prevod. In kot je rad poudaril eden največjih urednikov mladinske literature, kar smo jih imeli pri nas, Vasja Cerar: talent in intelekt za takšno razbiranje in vpisovanje je izjemno redek, poleg tega pa najpogosteje tudi minljiv.

Je to, da se morate za več mesecev potopiti v nekakšno vzporedno vesolje, dobrodošel eskapizem ali stresno iskanje terminologije za izmišljeni svet iz knjige?
Eskapizem nikakor, saj gre za delo, ki je intelektualno in čustveno izčrpavajoče. Stresno delo pa tudi ne, saj je posebej pri takšnih dooolgih besedilih potrebno izstopiti iz ega, ki je menda predpogoj za stres.

Z nami ste klepetali kmalu potem, ko ste se lotili prevajanja sedme knjige. Ali ste v teh mesecih in v času intenzivnega posvečanja knjigi "odkrili" kaj novega oziroma dojemate sedmi del kako drugače kot na začetku?
V osnovi ga dojemam kot na začetku; če ga ne bi, bi bil prevod gotovo bolj čuden, saj prevod v osnovi temelji na interpretaciji, ta pa mora biti izdelana in trdna! Vsekakor pa se je moje razumevanje celotne pripovedi še poglobilo. Tudi zaradi vrnitve k prvim petim delom, ki bodo v popravljeni izdaji izšli pri Mladinski knjigi – nekaj popravkov prihaja na željo avtorice, nekaj se jih je prikradlo v besedilo spričo barvite dosedanje založniške zgodbe, nekaj napak pa je vsekakor povsem mojih.

Pred časom ste rekli, da boste po sedmem za Mladinsko knjigo prevedli še šesti del serije, tistega, ki ga je “najprej” Branko Gradišnik. Je ta projekt še vedno v igri?
Ja. Avtoričina izrecna želja je bila, da prevedem sedmi del, poleg tega pa tudi šestega in Mladinska knjiga je, upoštevaje to željo, postala novi slovenski založnik Harryja Potterja.

Prevajalci literarnih del (ne samo) pri nas niso deležni pretirane pozornosti javnosti. Knjige o Harryju Potterju so bile v tem pogledu izjema, najverjetneje tudi zaradi javnega spora, ki se je vnel med vami in Brankom Gradišnikom.
Prevod Harryja Potterja je nekako od izida prevoda druge knjige pri nas res užival visoko nadpovprečno pozornost javnosti in javnih občil, ki pa je bila tudi zelo stalna: število objav, ki so se pojavljale v zvezi s prevodom, je po mojih podatkih ostajalo iz leta v leto bolj ali manj nespremenjeno. Zaplet s prejšnjim založnikom in Gradišnikova ponesrečena udeležba v njem torej tudi s tega stališča nista koristila nikomur, še najmanj prevajalstvu.

Si lahko ljubitelji Harryja Potterja obetajo kakšnega literarnega večera z vami?
Seveda; povabili so me h kar nekaj nastopom po knjižnicah in šolah, ki se jih veselim tudi zaradi živega stika z bralci, brez katerega ne gre.

A. J. in M. K.