Pri založbi Učila International je izšel slovenski prevod najnovejšega romana kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza Žalostne kurbe mojega življenja (Memoria de mis putas tristes), ki so ga špansko govoreči bralci lahko prvič prebrali že pred dvema letoma. Márquez (ali Gabo, kot mu ljubkovalno pravijo v Latinski Ameriki) je na stara leta svoj izraz zgostil do popolnosti: roman komaj preseže sto strani, kar je bila v pisateljevih daljših delih šele "kilometrina", na kateri se je dobro ogrel.

Ne ponavlja preizkušene formule
Vendar pa kratkost romana ni edino, kar je presenetilo kritike in prevajalce Marquezovega pripovedništva: Žalostne kurbe mojega življenja so tako po formalni kot po vsebinski plati zelo različne od tega, kar svet od Márqueza pričakuje - tu skoraj ni sledu o magičnem realizmu, s katerim je pisatelj stopil na čelo booma latinskoameriške književnosti v drugi polovici prejšnjega stoletja. Če je bil roman Sto let samote velikopotezna epopeja celih generacij ugledne rodbine, so Žalostne kurbe "majhna zgodba", ki v ospredje postavlja intimno izpoved enega samega junaka, ostarelega in sramežljivega novinarja.

Star panj se hitro vname
Ta veteran predela rdečih luči, obtežen z bremenom lastne starosti in neprivlačnosti, si pri devetdesetih zaželi spati z devico. Prav tako ostarela "madam" Rosa Cabarcas mu željo uresniči in na predvečer rojstnega dne ga v temačni sobici bordela pričaka deklica, ki jo sam krsti za Delgadino (Suhico). Čeprav ga dekle trmasto zavrne, se ji mož, ki ni navajen zavrnitve (v življenju namreč ni spal z nikomer razen s plačanimi izvedenkami najstarejše obrti), lahko odpove približno toliko, kot se je Dante lahko odpovedal Beatrice ...

Priprave na okroglo obletnico
S prevodom romana v slovenščino se je spopadla Veronika Rot. Prihodnje leto bo Márquez praznoval 80-letnico in pri založbi Učila International so se odločili visokemu jubileju na čast izdati več pisateljevih del. Tako so že lani izdali ponatis romana Ljubezen v času kolere, prihodnje leto pa nameravajo ponatisniti še njegov najslavnejši roman, Sto let samote, ki z več kot desetimi milijoni prodanih primerkov sodi med eno največjih literarnih uspešnic vseh časov. Na slovenski prevod še čaka Márquezova avtobiografija iz leta 2002, Vivir para contarla (Živim, da bi o tem govoril).

Počasi bo odložil pero
Sicer pa je nobelovec, ki že od nekdaj ljubosumno varuje svojo zasebnost, letos v intervjuju za časopis Vanguardia povedal, da je nehal pisati. "Leto 2005 je bilo prvo leto mojega življenja, v katerem nisem napisal niti vrstice," je Márquez, ki se že nekaj let bori z rakom, povedal za barcelonski dnevnik. "Niti sedel nisem pred računalnik. In nič ne kaže, da se bo situacija kmalu spremenila."