Levstikovo nagrado za izvirno leposlovno delo prejme pisateljica Barbara Simoniti za zbirko kratkih zgodb Močvirniki, za ilustracije v omenjeni knjigi pa Peter Škerl.

Dobitnikom bodo nagrade izročili drevi; Levstikove nagrade Mladinska knjiga podeljuje pesnikom, pisateljem in ilustratorjem za življenjsko delo ter za izvirno leposlovno delo in izvirne ilustracije, ki so bile po mnenju strokovnih žirij najboljši dosežki v preteklih dveh letih in so izšle pri Mladinski knjigi.

Življenje, posvečeno poeziji
Neža Maurer piše literaturo za otroke, mladino in odrasle, poezija pa zajema največji del njenega opusa. V svojih pesmih z enako zavzetostjo in ljubeznijo upodablja tako ljudi kot živali, rastline in reči. Njen svet je včasih poln sonca, odločnosti in moči, a včasih ves nežen, ranljiv in krhek. Njena besedila so del klasike slovenske književnosti za otroke, izbrušene umetnine, mogočen in trajen opus, ki nagovarja tako otroke kot odrasle, je v utemeljitvi zapisala žirija.

Akademski slikar Danijel Demšar sodi med ilustratorje z zelo dolgo delovno dobo in desetinami knjig v svoji bibliografiji. Vse te knjige pa po prepričanju žirije pričajo o pretanjenem pripovedovalcu zgodb, ki jih pripoveduje s slikanjem. S slikarskim jezikom tke niti predstav, ki sestavljajo doživetje napisanega v nov, celosten estetski dogodek. Zgodbe spreminja, ne da bi pri tem izgubil eno samo črko, in jim daje nove razsežnosti in pomene.

Demšar, ko se loti ilustriranja, kmalu pozabi, da gre za naročilo. Poezija mu sicer, kot je povedal, po formi bolj ustreza kot obsežnejše celote. Pesmi so kot v sebi zaključeni mali svetovi. Pesem ga velikokrat "pokliče" zjutraj in veliko risb je nastalo ob jutranji kavi.

Zbirka krakih zgodb Barbare Simoniti bralca popelje po močvirnatih kotanjah Zelene Dobrave v podrastni vrvež močeradov, krastač, gozdnih žab, pupkov in drugih vlagoljubov. Močvirniki so brezčasna knjiga, ki bi lahko nastala pred 100 leti ali v 23. stoletju, pa vendar je ustvarjena za današnji čas, saj s samosvojim pripovednim tokom zareže v svet bliskovitega šviganja informacij, ki smo ga vajeni, je v utemeljitvi zapisala žirija.

Močvirniki so bili zanjo, kot je povedala Simonitijeva, prelomen projekt, korenine pa imajo še v njenem otroštvu. Kot otrok je namreč veliko časa preživljala v naravi in vedno jo je zanimal živalski in rastlinski svet. Ko je začela pisati, je prišla do ugotovitve, da nastaja sinteza nečesa, kar je obsegalo velik del njenega otroštva in kar jo je zelo bogatilo.

Ilustracije Petra Škerla k besedilu Barbare Simoniti so po prepričanju žirije izjemno likovno delo, ki dobesedno diha z besedilom. Ilustrator se je tekstu, ki natančno opisuje naravo in življenje močvirnikov v njej, tako prilagodil, da se je do kraja potopil v pisateljičin ambient.

Kot je povedal Škerl, je besedilo zahtevno in gosto, zato si kot avtor ilustracij ni mogel privoščiti, da ne bi bilo te gostote tudi v ilustracijah, če je hotel, da sta oba dela enakovredna. Veliko je tudi širokih, odprtih planov, pri katerih so vidna različna razpoloženja določenih figur ob posamičnih dogodkih.