Roberto Saviano je za svojo knjigo Gomora, v kateri je razkrival delovanje krvoločnih mafijskih klanov v Neaplju, dobil več literarnih priznanj. Gomora, ki je izšla leta 2006, je hitro postala prodajna in kritiška uspešnica. "Roberto Saviano je nekakšen italijanski Salman Rushdie še vedno nerešenega boja proti organiziranemu kriminalu," so takrat zapisali v New York Timesu. Po njegovi knjigi so v Neaplju pripravili gledališko prestavo, v Italiji pa je bil posnet film, ki je na festivalu v Cannesu leta 2008 dobil veliko nagrado.

Pisatelj, ki mora zaradi groženj s smrtjo živeti pod 24-urnim nadzorom varnostnikov, je pred kratkim izdal novo knjigo, tokrat o mednarodni preprodaji mamil, Zero Zero Zero.

Poleti je izšel prevod knjige v angleščino - pred kratkim pa je ameriška spletna stran The Daily Beast objavila članek, v katerem ga obtožujejo, da si je cele odlomke v knjigi brez prošnje za dovoljenje ali navajanja vira "izposodil" od drugih avtorjev, med drugim od Financial Timesa, Wikipedie, Los Angeles Timesa in več južnoameriških časopisov. Obenem navajajo, da je italijansko sodišče lani odločilo, da je Saviano kriv plagiatorstva treh odlomkov Gomore od različnih južnoitalijanskih časopisov.

Težke obtožbe: pokradeni odlomki, izmišljeni intervjuji
The Daily Beast zelo neposredno zatrdi, da je njegovo novo delo "osupljivo neiskrena knjiga". "Publikacija Zero Zero Zero je natrpana s poročanjem in pisanjem, pokradenim od manj znanih avtorjev; v njej je tudi več primerov nespornega plagiatorstva."

Članek nato navaja odlomke knjige, ki naj bi se dobesedno ujemali s poročili od drugod, med drugim s časopisom iz El Salvadorja in reportažami v Village Voiceu, Der Spieglu in St. Petersburg Timesu. Spet drug odlomek, kjer Saviano piše o mehiškem novinarju, ki ga je brutalno umoril kartel, je bil "v celoti kanibaliziran iz poročila Komiteja za varovanje novinarjev iz leta 2009", navaja The Daily Beast.

In to še ni vse: Saviano si po njihovih besedah ni izmišljal le intervjujev, pač pa tudi intervjuvance, denimo "nekdanjega pripadnika gvatemalskih specialcev", ki naj ne bi obstajal. Saviano se je pred obtožbami branil v članku, ki je bil v petek objavljen na naslovni strani italijanskega časnika La Repubblica, kjer tudi sicer redno objavlja članke.

Gre samo za nerazumevanje Italijanove metodologije?
Saviano kategorično zatrjuje, da so vsi dogodki in ljudje v knjigi resnični, čeprav priznava, da včasih pri pisanju uporablja literarne prijeme, ki bi bolj sodili v romanopisje. Sam sebe vidi kot pisca, ki nadaljuje izročilo Trumana Capoteja (pisatelj je na podlagi resničnega umora napisal knjigo Hladnokrvno, v katero je vpletel več elementov fikcije). "Moja metoda je zbiranje novic, končni rezultat pa literatura. Bralec tako dobi knjigo, v kateri so vsi dogodki resnični, opisati pa bi se jo dalo kot nefiktiven roman."

Obenem Saviano namigne še, da je "razkritja" ameriškega portala motiviralo poklicno ljubosumje, zaradi katerega ga hočejo popolnoma diskreditirati ravno v času, ko je njegova druga knjiga naletela na dober odziv. Informacije, ki jih je zbiral za knjigo, so po njegovih besedah "v javni lasti" - ne odgovori pa neposredno na obtožbo, da so deli njegove knjige dobesedno enaki kot v nenavedenih virih.