V Cankarjevem domu se je na dan pred uradnim odprtjem Dnevov poezije in vina zgodila predstavitev treh častnih gostov festivala: Tomasa Tranströmerja, Lessa Murrayja in Nika Grafenauerja. Ker sta oba predstavnika tujih pesniških vrst zaradi bolezni obisk Slovenije nepredvideno odpovedala, je bil edini navzoči častni gost Niko Grafenauer. Kljub temu ni mogoče reči, da se obiskovalci večera z enim izmed osrednjih švedskih poetov in z enim izmed osrednjih avstralskih poetov niso spoznali.

Potem ko je svojo pesniško zbirko Nedotakljivo predstavil italijanski pesnik Fabio Scotti, sicer predavatelj na univerzi v Bergamu in prevajalec francoske (starejše in novejše) poezije, je na vrsto prišel švedski pesnik Tranströmer, ki je med slovenskim občinstvom znan in občudovan že dalj časa. Vrzel ob njegovi odsotnosti je najprej zapolnila prevajalka Mita Gustinčič; pri Študentski založbi so namreč izšle Trnaströmerjeve Zbrane pesmi, kamor so uvrščene tudi doslej neprevedene pesmi, ki jih je prevedla Gustinčičeva.

Preveč estetski in premalo političen
Tranströmer je svojo prvo pesniško zbirko objavil pri 23 letih (rodil se je leta 1931) in že takrat zbudil pozornost, ko pa je nekaj let pozneje objavil svojo drugo zbirko, je postalo jasno, da gre za pesnika, ki bo močno vplival in zaznamoval švedsko poezijo. Pozneje, v 60. in 70. letih, so mu nekateri pesniki očitali, da je preveč estetski in da je premalo političen, pri čemer so seveda merili na to, da pušča aktualne politične teme ob strani ter se ukvarja s ' preveč pesniškimi temami'.

Kar se tiče estetike njegove poezije, švedski pesnik slovi po metaforah, ki nikdar niso same sebi namen, kot tematika pa je pri njem pogost nekakšen krščanski misticizem oziroma razodetja, ki se zgodijo v pesmih. Tranströmerjeva dela so pogosto zasnovana na podlagi lastne izkušnje, osnova je ena sama, zavajajoče preprosta podoba, ki odpira vrata psihološkemu uvidu in metafizičnim interpretacijam. Zanimivo pri njem je to, da so vse njegove zbirke tanke knjižice, ki vsebujejo do 10 pesmi, le da so te navadno malo daljše.

In ker pesnika ni bilo, smo bili navzoči deležni zvočnega posnetka njegovega branja Schubertiane; daljše pesnitve, ki se začne v New Yorku in omeni Schuberta oz. tistega, ki so ga prijatelji klicali 'Goba', in se nato nadaljuje v druge prostore. Sledil je Schubertov Impromptu št. 3 v izvedbi pianista Roka Palčiča.

Pesnik podeželja (in malo tudi mesta)
Avstralski pesnik Les Murray, ki ga je predstavila Tina Košir, je eden izmed najvplivnejših literarnih kritikov in izjemno produktiven avtor knjižnih recenzij in literarnih člankov, preživlja pa se predvsem kot pesnik ter pisatelj. In kot bi se nekoliko stereotipno pričakovalo od Avstralca, rad živi na podeželju in je velik nasprotnik mestnega življenja, kar se kaže tudi v njegovih pesmih. Pri tem pa spet ni mogoče trditi, da Murray opisuje zgolj in samo podeželje ter tamkajšnjo življenje, temveč se neizogibno dotika tudi mesta – le da sam raje tam ne živi.

Podobno nasprotje se zgodi tudi, ko Murray pride do religioznih tem. Sam je sicer spreobrnjen v katoliško vero, kar pa ne pomeni, da poveličuje katoliškega Boga, ampak se nanj pravzaprav obrača z jezo in očitki, da je prav ta Bog kriv za vse gorje na svetu. Pravzaprav Murray pravi, da je dobro, da v današnjih časih ne živi več inkvizicija, ker bi bil v tem primeru vsekakor prepoznan kot heretičen pesnik, njegova usoda pa bi se končala na kakšni grmadi.

Poleg religiozne tematike pri Murrayju najdemo tudi tematiziranje avstralskoti, zemlje, je tudi velik občudovalec avstralskih domorodcev. Le da sam ne ceni tistih "mestnih bojevnikov" za njihove pravice, ki po njegovem mnenju življenja prvotnih prebivalcev sploh ne poznajo (Murray je z njimi preživel precej časa in deloma zna tudi njihov jezik).

Pesnik s pesnjenjem vedno išče molk
Zadnji je na oder Kluba CD stopil Niko Grafenauer, ki so ga letos pri Študentski založbi počastili z izidom njegovih zbranih pesmi za odrasle. V svojem govoru se je Grafenauer spraševal tudi o tem, kaj je tisto, kar pesnika žene pesniti, in kaj je pravzaprav namen, ki si ga pesnik želi doseči s svojo poezijo. Odgovor je po njegovem mnenju molk in tišina, pri čemer gre za tisto popolno tišino in molk, ki sta pravzaprav nedosegljiva, kar tudi pomeni, da je tudi pesnikov cilj nedosegljiv – čeprav pesnik v svojem prizadevanju ne odneha.