Sharon Dodua Otoo je britanska pisateljica, publicistka in aktivistka ganskih korenin, ki živi in ustvarja v Nemčiji. Svoj romaneskni prvenec Adina soba je napisala v nemškem jeziku. V njem prepleta zgodbe štirih žensk po imenu Ada: matematičarke in programerke Ade Lovelace na začetku 19. stoletja v Angliji, poljske ujetnice leta 1945 v nacističnem koncentracijskem taborišču; njeno pravo ime je Adelajda in je prisiljena v prostitucijo, mladenke v 15. stoletju v Zahodni Afriki, ki jo Ada kličejo po vasi, od koder prihaja, in noseče Ganke, ki v sodobnem Berlinu išče stanovanje.

Adina soba temelji na kratki zgodbi Herr Gröttrup setzt sich hin, kar bi lahko prevedli kot G. Gröttrup se usede, za katero je prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Dodua Otoo v svojem pisanju prepleta magični realizem, afrofuturizem, vprašanja identitete, odnosov in opolnomočenja: štirje liki so med seboj neločljivo povezani skozi prostor in čas, zgodbo pa poleg njih pripovedujejo tudi predmeti, ki jih obdajajo: metla, tolkalo, soba, potni list. Adina soba je v prevodu Sare Virk ob Festivalu Fabula, literature sveta, izšla tudi v slovenščini.

Pisateljica je bila gostja radijske oddaje Razgledi in razmisleki. Vabljeni k branju ali poslušanju pogovora!

Bi lahko povedali kaj o tem, kako ste delali raziskavo različnih zgodovinskih obdobij v Adini sobi? Veliko podatkov imamo o nacističnih koncentracijskih taboriščih, tudi o Adi Lovelace je dovolj znanega, o Gani v 15. stoletju pa najbrž precej manj.
Glavno je bilo to, da nisem poskušala napisati zgodovinskega romana. To je pomembno povedati. Moj cilj ni bil, da bi napisala nekaj, kar je zgodovinsko točno, ampak nekaj, kar je verjetno. Bralci danes ob branju pogosto iščejo podatke na Googlu in preverjajo, kaj je res in kaj ne. To me ni zanimalo. Na koncu knjige ni nobenega slovarčka, nobenega zemljevida. Skušala sem ustvariti svet, v katerem bi se bralci izgubili in sledili miselnim procesom, asociacijam, besednim igram. Moja zgodba je bolj te vrste "kaj če …": kaj če bi neka oseba živela več življenj in imela še eno priložnost poskusiti in preseči svoje travme. Vseeno pa sem se trudila, da bi bila moja zgodba smiselna. Recimo, za leto 1945 ne bi mogla napisati kar vsega, kar bi hotela. To obdobje je v Nemčiji še vedno zelo navzoče, gre za zelo občutljivo temo. Ljudje o tem še vedno veliko govorijo, o tem pišejo v svojih delih, celo v politiki se vedno znova sklicujejo nanj in ponavljajo "nikoli več", da morajo imeti politično odgovornost … nisem torej mogla biti malomarna, niti ne bi hotela biti. Morala sem biti taktna do konteksta, v katerem pišem. Ta del je bil morda najbolj tvegan, saj sem pisala o liku, pri katerem ni takoj očitno, zakaj bi jaz kot pisateljica o njem hotela pisati. Nimam izkušenj s spolnim delom, še manj s prisilno prostitucijo v koncentracijskem taborišču. Nimam poljskih korenin, ko lik govori poljsko, sem potrebovala pomoč. V mislih sem imela odgovornost kot pisateljica. Kakšno priložnost imam, da ko pišem, dosežem toliko različnih ljudi, v primerjavi z nekom, ki nima pogodbe z založnikom ali prevajalca.

Moja kratka zgodba ima naslov po znanstveniku po imenu Helmut Gröttrup. To je bil raketni inženir, živel je v času nacistične Nemčije. Izumil je posebne rakete V-2, ki so jih gradili v koncentracijskem taborišču Mittelbau-Dora, gradili so jih zasužnjeni delavci, ki so v krutih razmerah umirali. Moja književna kariera se je začela s kratko zgodbo o gospodu Gröttrupu, bila je satira, bila naj bi duhovita, in pomislila sem, da moram izvedeti kaj več o tem človeku. Najprej sem mislila, da bo imel v zgodbi veliko vlogo, potem pa sem izvedela, da je imelo to koncentracijsko taborišče tudi svoj bordel. To me je osupnilo, nisem vedela, da so imela taborišča svoje bordele. Ko sem obiskala spominsko mesto, tam so muzej in barake, v katerih so ti ljudje garali v jamskih razmerah, sem izvedela, da so bili bordeli namenjeni taboriščnikom, kot nekakšen perverzen sistem nagrajevanja: če so še posebno težko garali, so dobili kupon za obisk bordela. Izvedela sem tudi, da ženske, ki so bile tam prisiljene v prostitucijo, nikoli niso dobile nikakršnega nadomestila, nobenega opravičila, nobenega pripoznanja. Umirale so v revščini, osramočene zaradi tega, kar se jim je zgodilo. Dejstvo, da so obstajale, je bilo težko za Nemčijo, ki je hotela čutiti sram, obžalovanje do svoje preteklosti; priznati, da se morajo žrtvam nekako oddolžiti …

Ta zgodba, v kateri so žrtve viktimizirale druge žrtve, pa je bila preveč kompleksna. Lažje se je bilo osrediniti na taborišča in bordele izpustiti. To pomeni, da so te ženske umrle, ne da bi … o njih je napisanih le nekaj knjig, na Youtubu je nekaj intervjujev, na katerih so te knjige temeljile. Nisem pa zasledila nobenega leposlovnega dela na to temo. Zdelo se mi je torej, da imam skorajda dolžnost, da zgodbo spletem tudi okrog ene izmed teh žensk, kot nekakšen spomenik. Ne bom gradila muzejev, lahko pa napišem zgodbo, prek katere lahko ljudje do tega dela zgodovine dostopajo, sicer pa morda ne bi mogli.

Kako razmišljate o transgeneracijski travmi, torej o zavedanju, da družbene in individualne travme ene generacije ne poniknejo s smrtjo teh ljudi, ampak ponovno vzniknejo v generacijah, ki jim sledijo?
Ta misel ni bila toliko povezana s knjigo. Morda bolj z mojim razumevanjem tega, kakšna orodja imam kot pisateljica na voljo, mojo vezjo z drugimi pisatelji, tistimi, ki so skušali stopiti v stik s skritimi zgodovinami. Razmišljam o Toni Morrison, nobelovki, ki je pisala prav zato, da je zgodovino Afromeričanov lahko podarila njim samim nazaj. Dostop do zasužnjenih ljudi bi sicer imeli le prek zgodovinskih knjig, ki pišejo o številkah in o travmi, ali s pomilujoče perspektive, nekaj takega kot Koča strica Toma, ki je knjiga, ki jo je napisala belka, zato, da bi belcem dopovedala, kako grozljivo je suženjstvo. To je že v redu, toda če knjigo bereš kot temnopolta oseba, vidiš Toma kot prečiščeno različico resničnega človeka, zato, da bi bilo jasno, da je dober lik. Toni Morrison ni hotela tega. Ustvarila je zapletene, kompleksne like, ki so bili tudi zelo problematični. Seveda so bili, saj so z njimi nepopisno kruto ravnali. Prva njena knjiga, ki sem jo prebrala, je bila Ljubljena, zgodba o materi, ki bi svoje otroke raje ubila, kot pa dopustila, da bi jih prodali nazaj v suženjstvo. Čeprav to zveni tragično, Toni Morrison to napiše tako, da imam občutek, da res lahko čutim, kaj je ta mati preživljala, da imam stik z njo kot človeškim bitjem, s tem, da je imela svoje otroke rada, da se je bala, da je bila tudi zelo pogumna. Česa takega prej še nisem brala. Tega ne zmoreta ne Koča strica Toma ne V vrtincu. Kot pisateljica skušam stopiti v stik s tovrstno transgeneracijsko travmo temnopoltih ljudi, ki svojih zgodb ne vidijo upodobljenih v medijih, filmih, nadaljevankah, romanih, poeziji. Kako se lahko povežem z drugimi pisatelji, ki so skušali podobno? V Adini sobi sem razmišljala o travmi, ki se je zgodila v družbi in ki je zdaj nekako integrirana v vsakodnevno življenje. Če nima prostora, če ni pripoznana, bo spet prišla na površje, če jo še tako poskušamo pokopati, bo spet privrela na dan.

Zase pravite, da ste aktivistka. Kako je zato vaše pisanje drugačno?
Zame je biti aktivistka vprašanje tega, kako biti. Včasih sem o aktivistih razmišljala kot o ljudeh, ki demonstrirajo, pišejo ognjevita pisma in podpisujejo peticije. Nekaj časa sem to tudi res bila. Potem pa sem postala mati samohranilka in postalo je težko ostati aktivistka in zgraditi dom za svoje otroke, biti odgovorna mati. Poskusila sem najti način, kako biti aktivistka in hkrati živeti družinsko življenje. Prišla sem do sklepa, da je aktivizem način gledanja na svet in zavzemanja drže: vidim krivico, vidim, da se dogajajo reči, ki se ne bi smele; tega nočem kar sprejeti – kaj lahko v okviru svojih zmožnosti naredim, da bi se to spremenilo?

Ob vseh slabih novicah, vojnah, nepravičnih zakonih, ki jih sprejemajo, lahko hitro dobimo občutek preobremenjenosti, nemoči, saj recimo ni v naši neposredni moči, da bi ustavili vojsko, ki vdira v drugo državo. Kot pisateljica pa lahko storim to, da sem o dogajanju obveščena: da še naprej berem novice, gledam poročila, se o njih pogovarjam z ljudmi, poskušam slišati čim več različnih perspektiv na dogajanje, da sem obveščena o tem, kar se dogaja, kolikor je le mogoče, in potem s svojim pisanjem izpodbijati ideologijo, ki to dogajanje upravičuje, izrazje, prepričanje, da o čemer koli obstaja samo ena zgodba. Bolj avtoritarna ko postane država, bolj prefinjena orodja moraš uporabiti: subtilno besedno igro in podobno. To zdaj poskušam prakticirati: satiro, humor, da idejo posredujem, vendar da je hkrati za tem – če ljudje berejo ali poslušajo pozorneje – tudi sporočilo. To je zdaj moj aktivizem: razmišljati o likih, ki jih običajno ne upodabljajo v prevladujočih književnih publikacijah, o zapletih, ki jih po navadi ne vidimo. Morda se zdi nekoliko prismuknjeno, da v moji zgodbi pripoveduje predmet, toda potem se ljudje vprašajo: Zakaj predmet? In pomislimo na dejanje pričanja. To mislim, da zmore vsak: biti priča dogajanju. Morda ne moremo fizično ustaviti genocida, lahko pa smo mu priča, se ga spominjamo, ga zaznamujemo, ko pride čas za to, žalujemo skupaj z ljudmi, ki so izgubili svojce, skušamo izoblikovati skupnost, ki jo povezuje dejstvo, da se je zgodil, namesto da bi pustili, da resnico o njem zatrejo.

V Nemčiji je javna razprava o vojni v Gazi, o genocidu, precej otežena, stigmatizirana. Na nedavnem Berlinalu so se zelo trudili za "nepolitičnost" programa, potem ko je lani izbruhnil škandal, ko je kulturna ministrica ploskala izraelsko-palestinskemu kolektivu filma Edina zemlja, ki je dobil nagrado. Vseeno naj bi recimo policija preiskovala ustvarjalce, ki so imeli politične govore … Ali je po vašem mnenju mogoče biti apolitičen, nepolitičen?
Mislim, da je to napaka. Razumem jih, nikomur ne morem pridigati o tem, kar naj bi počeli, a mislim, da je še posebno velika napaka uporabiti besedo nepolitično v tem kontekstu. Odločitev, da o nečem ne boš govoril, je najbolj politična odločitev, ki jo lahko sprejmeš! Smešno se je sklicevati na nepolitičnost. Umetnost ni nepolitična, tega ne verjamem. Vem, da obstajajo umetniki, ki trdijo, da hočejo ustvarjati zaradi umetnosti same. Mislim, da je to morda mogoče za nekatere v teoriji, v praksi pa to pomeni, da si izjemno privilegirana oseba. Razmišljam, kdo to lahko počne: morda nekdo, ki se je že rodil v bogati družini, ki mu nikoli ne bo treba razmišljati, kako bo dobil sredstva za ustvarjanje, ki lahko naredi, kar koli mu pade na pamet, in zanj ni pomembno, ali to kdo vidi ali sliši. Potem pa so umetniki – in to se mi zdi še zanimivejše –, ki so marginalizirani, na primer temnopolti pisatelji, slikarke, in tako naprej, in ki ne marajo, da bi njihovo delo pomanjšali na specifičen kontekst: ne marajo, da bi jih imeli le na primer za glasbenika z oviranostmi, hočejo ustvarjati zaradi umetnosti same. To je zanimivejše vprašanje.

Še vedno mislim, da je početi nekaj "nepolitičnega" zelo politično dejanje. Mislim, da ni mogoče biti nepolitičen. Mislim, da je morda težava to, da pri "političnosti" ljudje takoj pomislijo na propagando, na agitiranje, na enostranskost. Ko rečem, da sem izrecno temnopolta ustvarjalka, politična ustvarjalka, ljudje berejo moje delo v tej luči in si mislijo: to je hotela reči. V Adini sobi je prizor, ko Ada leta 2019 prečka cesto, neki otrok pa strmi vanjo in Ada ga nadere, ker je naveličana, da vanjo zijajo. Neki kritik je napisal, da sem prizor tako napisala zato, ker sem aktivistka in sem hotela pokazati, da je rasizem slab … to se mi zdi zelo žalostno. Ko sem pisala tisti prizor, mi je bilo zelo jasno, da je odmev nečesa, kar se je v knjigi zgodilo pred tem. Knjiga je kot svet zase, dogodki so pogosto odzven drugih dogodkov. Pred tem v Angliji lik po imenu Alfie prečka cesto in tudi vanj strmijo. Alfie se odloči, da bo otroka, ki vanj zija, prezrl. Rada bi preprosto rekla, da se na take mikroagresivnosti odzivamo različno. Če se osredinimo na didaktično politiko, delo pomanjšamo na nekaj precej plehkega. Mislim, da se marginalizirani ustvarjalci poskušajo izogniti temu, ko rečejo, na primer, nisem temnopolt pisatelj, sem samo pisatelj. Jaz pa pravim: sem temnopolta ustvarjalka, in to povsem jasno izražam s svojim pogledom na svet, s tem, kako doživljam svet. Mislim, da bi bilo za vse smiselno, da bi bolj razmišljali o svojem lastnem položaju v svetu, o mestu, s katerega proizvajamo umetnost. Proizvajati umetnost je zelo politično dejanje, še posebno v teh časih.

Nekoč ste dejali, da ste šele v Berlinu izstopili iz omare kot temnopolta oseba. Bi lahko razložili, kaj s tem mislite?
Z veseljem. To je povezano s konstrukcijo rase. Ko sem odraščala, dolgo nisem razumela, kaj je rasa, le doživljala sem, da ljudje dvomijo o dejanskosti mojih doživetij. Na primer, če je v šoli na igrišču nekdo na moj račun zbijal rasistične šale in sem to povedala učiteljici, se mi je pogosto zdelo, da me je učiteljica že hotela potolažiti, vendar ne tako, da bi resno oporekala temu, kar se je zgodilo. Hotela je le, da neham jokati, zato je rekla: pa saj ni mislil tako, ali pa, samo ljubosumna je … zame je bila rasa tako vedno nekaj, kar sem morala "skrivati", nekaj, o čemer se ne govori, kar se ne izpostavlja …

Moji starši so odraščali v Gani, kjer so prebivalci večinoma temnopolti, in niso imeli izkušnje, kako je odraščati kot temnopolta oseba v Angliji. Gotovo sta moja mati in oče doživela rasizem, toda ko sta odraščala, sta pripadala večini, ki je govorila isti jezik, imela podobno življenjsko zgodbo, podobna pričakovanja … Nista se pretirano zanimala za politiko, imela sta načrt, da bosta v Angliji delala, veliko zaslužila, dobro izobrazila otroke, potem pa se bomo vrnili v Gano, kjer se bo dogajalo naše "resnično življenje". Vse, kar se je zgodilo v Angliji, zanju torej ni imelo velike teže. Tako da me v šoli niso jemali resno, moji starši teh mojih izkušenj niso jemali resno, za izkušnjo tega, kako je biti temnopolt v Angliji, pa torej nisem imela pravih besed, bilo je nekaj, česar sem se sramovala in čemur sem se v vljudnih pogovorih skušala izogniti. Potem pa sem prišla v Nemčijo in srečala skupino ljudi, ki so se identificirali kot temnopolti, ki so si rekli temnopolti z véliko začetnico, raziskovali zgodovine temnopoltih ljudi. Njihova poezija, pesmi, vse je bilo izraz tega, kaj pomeni biti temnopolt. To mi je spremenilo življenje. Ko pravim, da sem izstopila iz omare kot temnopolta oseba, to pomeni, da sem odkrila nov stik s svojo identiteto, da je prvič vse dobilo smisel: zato me je tisti človek tako pogledal, tako ozmerjal. Ne zato, ker bi kaj naredila narobe, temveč je to logična posledica tega, da je družba zgrajena tako, da je biti bel norma, biti temnopolt pa nekako ne. Do tega sem torej imela dostop v Berlinu, v Londonu pa ne, to je žalostno, ker ima tudi London take prostore. Morda če bi odraščala v kakšnem delu, kjer je bilo več temnopoltih prebivalcev. Tako pa se je zgodilo, da sem odšla v Berlin pri 22 letih, in to je bilo prvič, da sem res razumela, da so ljudje že premišljevali o teh stvareh, dolgo preden sem se rodila, in da bodo o njih še premišljevali, dolgo po tem, ko me ne bo več. Da na moje razmišljanje vplivajo tisti, ki so bili pred mano, in da lahko sama vplivam na tiste, ki bodo prišli za mano. To je bil res poseben čas.