Prvo potezo, ki je kazala na morebitno rehabilitacijo Wilda, je Vatikan naredil že pred dvema letoma, ko je oče Leonardo Sapienza, vodja protokola v Vatikanu, v zbirko maksim in duhovitosti za kristjane vključil tudi več Wildovih aforizmov, med njimi tudi take, ki se ravno ne skladajo z ortodoksnim katoliškim naukom: "Edini način, da se znebimo skušnjav, je, da se jim uklonimo" in "Uprem se lahko vsemu, razen skušnjavi". Sapienza je izjavil, da je bil Wilde "umetnik, ki je živel nevarno in precej škandalozno, a nam je zapustil nekaj maksim, ostrih kot britev".

Cinični komentator sveta
Kljub temu je recenzent študije Italijana Paola Gulisana, Portret Oscarja Wilda, vatikanski časopis L’Osservatore Romano zapisal, da je bil Irec veliko več kot le "estet in ljubitelj minljivega". Nasprostno, bil je "ena izmed osebnosti 19. stoletja, ki so najbolj lucidno komentirale sodobni svet - tudi njegove temne, ne le svetlih plati," je še pisalo v recenziji. Gejevska skupnost je Wilda od nekdaj pogosto navajala kot primer umetnika, ki ga je družba kaznovala zaradi njegove istospolne usmerjenosti - toda zadnja leta ne prihaja v ospredje le "nekonformist, ki je rad šokiral konservativno družbo viktorijanske Anglije", ampak tudi "mož, ki se je za masko amoralnosti spraševal o naravi dobrega in zla, resnice in pretveze".

Tudi v svojih slavnih komedijah, kakršna je Pomembno je imenovati se Earnest, se je Wilde izkazal za družbenega kritika, ki je zdravorazumskim sklepom dajal prednost pred praznimi trditvami in vražami svojega časa, piše vatikanski časopis, ki citira Wildov aforizem, da so "resnice, v katere najtrdneje verjamemo, vedno laži".

Življenje kot vijugasta pot k veri?
Eksistencialno pot, ki ji je sledil Oscar Wilde, lahko razumemo kot dolgo in vijugasto pot proti obljubljeni deželi, ki nam daje razlog za življenje. Pot, ki ga je pripeljala h katolištvu, veri, ki je, kot je pripomnil v enem od svojih najostrejših in najbolj paradoksalnih aforizmov, "samo za svetnike in grešnike - za spodobne ljudi bo anglikanska cerkev dovolj dobra", nadaljuje L’Osservatore Romano.

Wilde je že pred svojo spreobrnitvijo večkrat kazal silno zanimanje za katolištvo in nekoč pripomnil: "Nisem katoličan, pač pa samo nasilen papist." Rodil se je v protestantski družini, a se je za katoliško vero začel zanimati med študijem na Oxfordu. Želel si je celo avdienco pri papežu, a je vedel, da to ni uresničljiva želja: "Če bi hotel v Rim, bi se moral odpovedati svojima največjima bogovoma: denarju in povzpetništvu."

Klavrn konec
V "aferi", ki se je spletla okrog sojenja in zaporne kazni, jo je Wildov ugled skupil še bolj kot njegovo zdravje. Prijatelji so ga zapustili, založniki pa se niso njegovih del hoteli niti dotakniti. Postal je izobčenec iz kroga, ki ga je prej vodil. Leta 1900, dve leti po prihodu na prostost, je umrl v zanikrni pariški hotelski sobi. Ob njegovi postelji je bil duhovnik. Pokopan je na slovitem pokopališču Père Lachaise.