"Če ugotavljamo, da Slovenci berejo, in če berejo ljubezenske in kriminalne romane, to še ne pomeni, da ne berejo," meni urednik revije Bukla in publicist Samo Rugelj.

Ni treba, da vsi berejo vrhunsko leposlovje
Da romanov ni na lestvicah prodajanosti, se Ruglju zdi razumljivo: "Slovenci kupujejo knjige, ki jih lahko uporabljajo še kdaj." Kuharico lahko po njegovih besedah uporabiš večkrat, roman pa prebereš, še komu posodiš, a ga v roke ne boš vzel že čez teden dni. Glede izposoje v knjižnicah, kjer prevladuje lahkotnejše leposlovje, pa Rugelj meni, da večina ljudi redko popoldne po službi bere knjige, ki so jim težko razumljive. To si privoščijo le tisti, ki so bodisi povezani s kulturo, so profesionalni bralci za medije ali pa imajo do leposlovja posebno afiniteto. Teh je nekaj tisoč, kar je po Rugljevem mnenju dovolj, zato bi bilo treba ovreči mit, da bi vsi morali brati vrhunsko leposlovje.

Trenutno stanje na lestvicah najbolje prodajanih knjig pa je manj razumljivo poznavalki kulture branja v Sloveniji Meti Grosman. Ne razume, zakaj Slovenci tako množično kupujejo kuharice, in se sprašuje, ali je za to vzrok posameznikovo pomanjkanje samozaupanja v kuharske sposobnosti ali pa so za to krive številne televizijske kuharske oddaje. Lažje razume, da se dobro prodajajo knjige za samopomoč, saj naslovi teh knjig večkrat obetajo rešitve za osebne stiske, a vsebina čtiva pogosto razočara.

Najbolj brane knjige odražajo stanje družbe
Vodja otroškega oddelka knjigarne Konzorcij Bedita Mlinar ni navdušena nad stanjem na lestvicah, ki je po njenem mnenju katastrofalno, odraža pa tudi stanje družbe in gospodarske situacije. Vendar pa v krizi vidi tudi izziv. Upa, da bo bralca spodbudila k vprašanju, kaj želi dobiti za svojih 20 evrov. "Knjigarji svetujemo, beremo in vemo veliko reči o knjigah, predvsem pa vemo, kaj je dobra knjiga," opozarja Mlinarjeva na vlogo strokovnjakov v knjigarnah. Pravi, da je mogoče knjigo kupiti tudi v trgovini, skupaj s kruhom in sladkorjem, vendar tam ni nikogar, ki bi svetoval.

Rugelj ne podcenjuje drugih prodajnih mest knjig. Danes se zunaj knjigarne lahko za ugodno ceno - v mehki vezavi - dobi naslove kakovostnega čtiva, tudi leposlovja, Rugelj pa se ob tem sprašuje, kdo jih kupi. Idejo mehko vezanih knjig podpira tudi Grosmanova. "Če ti ni všeč, jo pač vržeš v smeti. To ni knjiga, ki bi jo postavil na knjižno polico, pred katero bi se slikal," je poudarila.

Na svetovni ravni branje vedno manj priljubljeno
Grosmanova hkrati opozarja, da tega, kaj ljudje berejo, ni mogoče regulirati, na to nimajo vpliva niti knjigotržci. Po njenem mnenju slika na lestvicah redko odslikava realnost. Opaža pa trend - na svetovni ravni - upadanja statusa branja. "To, da bereš ruske klasike, ni moderno," je pojasnila.

Predsednik žirije za nagrado za najboljši slovenski roman kresnik Miran Hladnik verjame lestvicam, ki kažejo, da smo Slovenci nadpovprečni pri izposoji in podpovprečni pri kupovanju knjig. Ob tem pa se sprašuje, koliko od izposojenega ali kupljenega se res prebere in koliko je "zastopljenega". Po njegovih besedah ima izvirno leposlovje v Sloveniji precej bralcev, vendar pogosto le v okviru šolskih obveznosti.

Sodobna poezija in dramatika sta, kar zadeva branost, po Hladnikovem mnenju zanemarljivi, od domačih romanesknih novitet pa se med najbolj brane tu in tam uspe zriniti le izjemam, kot je prvenec Gorana Vojnovića Čefurji raus. Najbolj brani so v slovenščino prevedeni ljubezenski romani Kathleen E. Woodiwiss, nato po dolgem premoru najdemo domače pisateljice, kot so Desa Muck, Azra Širovnik in Darja Hočevar, ki jim družbo delata Bogdan Novak in Ivan Sivec. "Šele potem pridejo na vrsto tisti, ki jim dajemo nagrade zato, ker dobro pišejo," meni Hladnik in navaja imena, kot so Jančar, Lainšček in Flisar. Hladnik domneva, da "elitistično zgražanje" stanja stvari ne bo kaj prida spremenilo.