Ilustratorka Lila Prap, ki s svojimi slikanicami navdušuje tako slovenske kot tuje otroke, v poletnih dneh ponovno bere starejša dela češkega pisatelja Milana Kundere. Prapova, ki je letos prejela nagrado Prešernovega sklada, pravi, da so stvaritve Kundere duhovite.

Pisatelj in urednik Andrej Blatnik je nedavno prebral dva po njegovih besedah odlično prevedena romana: Projekt Lazar Aleksandra Hemona v prevodu Irene Duša in Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa avtorja Junota Diaza - roman je prejel Pulitzerjevo nagrado za leto 2008 - ki ga je poslovenila Alenka Bole Vrabec. Zdi se mu, da jih ni veliko, ki so ti knjigi sploh opazili, kaj šele prebrali.

"Knjig je vse več, časa za branje pa vse manj... v Nemčiji so raziskave pokazale, da si ljudje za poleti hranijo bolj zahtevne knjige, ki jih prezaposleni ne zmorejo použiti ob službah," je povedal Blatnik, ki bralcem zahtevnejše literature priporoča še trilogijo Javierja Mariasa Tvoj obraz jutri. Vse tri knjige o politični resničnosti današnjega sveta po njegovem mnenju "govorijo prepričljivejše kot politični govori vseh vrst".

Tudi igralka Janja Majzelj, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, izbira med knjigami, "ki niso na udaru", to pa zato, ker so poleti knjižnice izropane. Trenutno bere knjigo Nobelovega nagrajenca Nagiba Mahfuza z naslovom Ogledala, in sicer takoj potem, ko je odložila roman italijanskega pisatelja Niccola Ammanitija Ni me strah. Slednji je, kot je zapisala, "zaenkrat zmagovalka letošnjega poletja". V kovčku za počitnice ob morju ima pripravljeno še knjigo Dekle z zmajskim tatujem, prvi del trilogije Stiega Larssona.

Letošnja Sovretova nagrajenka Nada Grošelj pravi, da večinoma bere besedila, ki jih trenutno prevaja, med njimi so študije o enem od pesniških del Geoffreyja Chaucerja "Legend of Good Women". Od resnejših so prvi na spisku želja še finalisti letošnjega kresnika na čelu s Pobočjem sončnega griča Štefana Kardoša. Iz dela je nedavno prevedla odlomek v angleščino in jo je očaral. Za sprostitev bere kriminalke, čakata jo knjigi Evropa in Hotel Abbazia Avgusta Demšarja, Grošljevi pa je zelo všeč tudi George R. R. Martin, zato se namerava lotiti še najnovejše knjige iz sage Pesem ledu in ognja "A Dance With Dragons".

Priporočiti kar koli v branje je po njenem mnenju težka naloga, saj izide že samo v slovenskem prevodu veliko zanimivih knjig za vsak okus. Kljub temu pa je prepričana, da ni mogoče zgrešiti s Knjižnico ponoči Alberta Manguela, ki je izšla v njenem prevodu. Avtor na kramljajoč, esejističen, a obenem globoko občuten način razpravlja o najrazličnejših plateh branja, knjig in knjižnic, s čemer ponuja tako poletno kot resno branje.

Glasbenik in pesnik Gal Gjurin namerava ponovno prebrati Mojstra in Margareto Mihaila Bulgakova. Ob večerih se mu zaradi očetovskih obveznosti obeta Maček Muri Kajetana Koviča, v poznih nočnih urah pa Zbrane pesmi Gregorja Strniše, Euroslovenstvo Tineta Hribarja, Kultura novega kapitalizma Richarda Sennetta, Slovenska novejša zgodovina (od 1848 do 1992) Inštituta za novejšo zgodovino, Kulturni problem slovenstva Josipa Vidmarja in še njegovi Obrazi. Zagotovo pa bo, kot je zapisal, prebiral tudi predlog novega zakona o medijih. Še poleti pa si želi dokončati tudi svoj prevod mladinskega romana o glasbi z naslovom "Jazz Country" jazzovskega publicista in romanopisca Nata Hentofa.

Pisateljica Suzana Tratnik je na priporočilo prijateljice ravnokar prebrala roman Hujšaj! Stephena Kinga. Kot je zapisala, se ji je bilo lepo vrniti v Kingov svet, v katerega že dolgo ni zašla. Načrtuje tudi branje Gomore Roberta Saviana, ki ji ga je prav tako priporočila prijateljica, ki to delo razume kot radikalno in natančno analizo kapitalističnega ustroja. Ob nedavni smrti madžarske pisateljice Agote Krištof pa si želi ponovno prebrati njen roman Šolski zvezek.

Poletna bera vodje glasbene zasedbe Katalena Boštjana Narata pa je segala vse od s kresnikom nagrajenega romana Draga Jančarja To noč sem jo videl, romana Jaz in Kaminski Daniela Kehlmanna, dela Prestolonaslednik Vladimirja Vojnoviča do Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla ter še neizdanega dela prijateljice Polone Janežič Sinbadove muze in njihovo potovanje na konec sveta. Omenjeno je "podkrepil s porcijo Dylanov Dogov", ravnokar pa se je lotil še romana Pankrt iz Istanbula Elif Shafak.

Nihče od omenjenih ustvarjalcev in poustvarjalcev se ne ozira na lestvice najbolj branih knjig. Prapova "jih sploh ne gleda", Blatnik jih prezira, ker usmerjajo pozornost na le nekaj knjig in res izzivalnim ne dajejo prostora, Majzljeva pa knjige izbira sama v knjižnici ali pa po priporočilu prijateljev.

Po priporočilih se ravna tudi Tratnikova, ki upošteva tudi književne recenzije, nikoli pa ne spremlja lestvic. Tovrstno "točkovanje" primerja z vrednotenjem filmov po milijonih dolarjev, ki jih prinašajo v blagajne. Gjurin se boji, da se v zadnjih letih uveljavlja pravilo, da bolj ko je knjiga brana oziroma popularna, manj vsebine ima. Malo manj kritična pa sta Grošljeva in Narat, ki lestvice včasih opazita in pogledata, vendar se pri izbiri ne ozirata nanje.