Vodilni slovenski kastelolog Ivan Stopar se je začel z grajsko arhitekturo ukvarjati že v zgodnjih 70. letih, do začetkov zbirke pa je, kot se to rado zgodi, prišlo po naključju. Prva topografija izdana po drugi svetovni vojni, je bila Topografija vojvodine Kranjske in Drago Komelj je Stoparju namignil, da bi lahko nekaj podobnega pripravil tudi za Štajersko. Pot ga je pripeljala do Vischerja, ki je bil Valvasorjev sodobnik in 'sodelavec', pa je bilo kljub temi njegovo delo praktično neznano. Vendar takšne topografije so bile le izhodišče kastelologu, ki ga je čakalo veliko preverjanja in iskanja točnih lokacij grajskih stavb, ki jih je preteklo stoletje tako zanemarilo.
Skoraj četrt stoletja je, odkar je izšla prva knjiga v seriji, tedaj še pod okriljem Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete in Partizanske knjige, pozneje pa je izdajanje zbirke prevzela in jo do konca pripeljala založba Viharnik, ki letos praznuje 20-letnico delovanja.

Desetletja popisovanja grajskih stavb na Slovenskem
Če ima danes bralec ali raziskovalec, ki se želi s tega ali onega vidika ukvarjati z gradovi na Slovenskem in njihovo zgodovino, prav po zaslugi zbirke na voljo pregledno dokumentacijo in izvrstno osnovo, na katero lahko opre svoje delo, pa je bilo pri prvih Stoparjevih podvigih stanje povsem drugačno. Gradiva je bilo malo, tudi prve knjige so bile bolj skope s podatki in pomanjkljive v tehnični dokumentaciji, a dosegle so svoj namen in predvsem bralce. Stopar, ki je po gradovih Štajerske nadaljeval z Gorenjsko in nato Dolenjsko, se je podpisal pod prvih 16 knjig, zatem pa je njegovo delo prevzel mlajši kolega, prav tako umetnostni zgodovinar in obenem še arhitekt, Igor Sapač.

Tudi njega je začela grajska arhitektura zanimati že v srednješolskih letih, približno v času, ko so izšle prve knjiga iz danes zaokrožene celote. Ko je leta 2005 prevzel 'pisalo' od Ivana Stoparja, je do danes poskušal čim bolj korektno skleniti zbirko o stavbah, ki so bile še pred nekaj desetletji tabu.
Zbirka se končuje z gradovi in dvorci Krasa in Primorske, in kot je avtor povedal na predstavitvi knjige, je delo pomembno tudi zato, ker predstavi celo vrsto manj pomembnih stavb, na katere danes sploh ne gledamo več kot na grajska poslopja.

Žalostna zgodba Rihemberka je zgodba marsikaterega gradu
Zanimivo prav zadnja knjiga obravnava grad, ki je bil v celotni zbirki deležen največ strani. Najobsežnejše poglavje je namenjeno gradu Rihemberk, od katerega se ni izpred druge svetovne vojne ohranila niti ena fotografija. Ena od najpomembnejših grajskih stavb na Primorskem, ki je ambiciozno rasla od prvotno skromne zasnove v 13. stoletju, je bila v lasti najpomembnejših ministerialov na Goriškem Rihemberških in se je razvijala tudi po njihovem izumrtju v 15. stoletju. Med turškimi vpadi, ki so segli daleč na zahod danes slovenskega ozemlja, so ga razširili z grajskimi obzidji. V času Lanthierijev pa je doživel svojo baročno obdobje. V drugi svetovni vojni je bil skupaj z naseljem Branik požgan in uničen. Žalostna zgodba, ki so jo doživele številne grajske stavbe na Primorskem in Dolenjskem. Po vojni je bil, ponovno podobno kot marsikatera druga tovrstna stavba pri nas, prepuščen propadanju, kup ruševin pa skušajo zdaj restavratorji rekonstruirati.

Gradovi so popisani, kakšna pa bo njihova usoda
Ivan Stopar je prepričan, da se bo pravi pomen zbirke pokazal šele čez dobro desetletje. Če so bile stavbe dolga leta pozabljene (njihovi nekdanji lastniki pa v nemilosti, o čemer sta se v dveh od omenjene zbirke povsem ločenih knjigah Blagoslovljeni in prekleti razpisala zdaj že pokojni Mariano Rugale in Miha Preinfalk), je zadnja leta stanje – vsaj kar se zanimanja bralcev tiče – povsem drugačno. Domača in tuja literatura o grajskih stavbah je vse obsežnejša, žal pa je prave želje po njihovi ohranitvi prepogosto premalo.