Tako Erica Johnson Debeljak kot Bronja Žakelj in Suzana Tratnik so nekatere izmed tabujev, kot so smrt, bolezen, istospolna ljubezen ali samost, tematizirale tudi v svojih knjigah.

Erica Johnson Debeljak se je v knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, ki jo je napisala po smrti moža, osredotočila na lik vdove skozi zgodovino. Po njenih besedah je vdova znan lik, sama pa je na novo vlogo gledala z vidika patriarhalne družbe: če je bila prej žena, je naenkrat postala vdova. Občutek je bil nenavaden, v vsakem primeru pa se ji zdi položaj vdove nižji od položaja žene. Po njenem mnenju so namreč samske ženske v patriarhalni družbi na slabšem, najsi gre za vdovo, ločenko ali žensko, ki se ne poroči.

Sorodna novica Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

V nadaljevanju je povedala, da se je kot vdova soočila tudi s tem, da so jo zapustili najbližji prijatelji, za kar je pozneje skozi odzive bralcev njene knjige ugotovila, da ni nič nenavadnega. Da je spregovorila o moževi smrti in novi vlogi skozi knjigo, je sicer dojemala tudi kot proces prebolevanja. Meni, da je smrt v zahodni družbi zdi tabuizirana – postala je nekaj strašljivega, saj ljudje ne umirajo več doma in tako nimajo več stika z njo, čeprav je nekaj povsem naravnega. Spregovoriti o tem – čeprav skozi literaturo – se Erici Johnson Debeljak zato zdi prednost za družbo.

Spregovoriti in se ne vdati tabuju
Bronja Žakelj je v knjigi Belo se pere na devetdeset spregovorila o raku, s katerim se je soočila dvakrat. Po njenih besedah je tudi bolezen še zmeraj tabuizirana: "V tej potrošniški, pogodbeni družbi, kjer je telo temelj identitete, kjer je treba biti ne samo zdrav, ampak tudi učinkovit in po možnosti še lep, tukaj bolezen nima česa iskati."

Sorodna novica Bronja Žakelj: Družba zavrača nesrečne, žalostne, bolne, stare

Izrazila je prepričanje, da se prav s tem, ko je spregovorila o bolezni, o kateri se v prejšnjih generacijah ni govorilo na glas, ni vdala tabuju. "Ko daš ven, ko si iskren, bodisi z besedo ali s knjigo, te to odreši velikih stisk, tesnob, ker tišina te poškoduje in te spremlja vse življenje," je povedala prejemnica kresnika.

Vsak ima lahko svoj tabu
Suzana Tratnik pa je dejala, da zanjo istospolna ljubezen nikoli ni bila tabu, saj je to njeno življenje in življenje številnih drugih ljudi. Vendar se istospolno usmerjeni ljudje ob tem zavedajo, da imajo okolje in drugi nanje različne poglede.

Sorodna novica Avtoportret: 58 sekund s Suzano Tratnik

Pisateljica bi tudi sicer težko rekla, kaj je tabu, ker meni, da ima lahko vsak svojega, kot primer je navedla mamila. Kot veliko temo v svoji zadnji knjigi Pontonski most je opredelila tesnobo, v ozadju pa še samost, kajti junakinja je lezbijka in sama. Tako se ji tudi samost zdi tabu v družbi v smislu – "nekaj je narobe s tabo, ali si čudak ali te pa nihče noče".

Tudi v najtemnejših časih najti lepoto
Na domnevo moderatorke dogodka Carmen L. Oven, da se za vsakim tabujem v resnici skriva strah pred bodisi nevednostjo, nerazumevanjem ali nesprejetjem, je vsaka od trojice pisateljic odgovorila drugače.

Bronja Žakelj meni, da se v družbi pogovarjamo o "nekih nesmiselnih strahovih", ne pa tudi o resnih, ker jih družba ne priznava. Erica Johnson Debeljak je v povezavi s trenutno pandemično situacijo dejala, da se ji zdi pomembno početi tisto, kar te veseli in tudi v najtemnejših časih najti tisto, kar je lepo. Suzana Tratnik pa je priznala, da se spopada z nekaterimi strahovi, kot so samota, staranje, neljubljenost ali nezmožnost spoznavanja novih ljudi, ki smo ji priča v aktualnem stanju.