V Ljubljani se je nedavno ustavil Vladislav Bajac, eden v tujini najbolj poznanih sodobnih srbskih pisateljev, Slovencem ljub predvsem zaradi svoje s filozofijo zena navdahnjene Knjige o bambusu. Tokrat je prišel zaradi izida slovenskega prevoda sicer čisto drugačnega romana, Hamam Balkanija - knjige, ki je Bajacu med drugim leta 2008 prinesla balkaniko (priznanje za najboljši roman na območju Balkana), v istem obdobju pa še hit liber, srbsko nagrado za najbolje prodajano knjigo leta.

Hamam Balkanija, ki je v prevodu Višnje Fičor izšel pri založbi Sanje, je velikopotezno epski, temeljito raziskan zgodovinski, na trenutke metafizično filozofski, ves čas pa preprosto fascinanten roman. Bajac nas vzporedno vodi skozi dva svetova: na eni strani se razprostira otomansko cesarstvo 16. stoletja, imperij v zenitu svojega razmaha, ki ga kot veliki sultanov vezir de facto vodi janičar srbskega rodu in krščanske vere, Bajica Sokolović, v svojem novem življenju znan kot Mehmed paša Sokolovič. Iz napete zgodbe o njegovem počasnem vzponu po hierarhiji turškega cesarstva nas pisatelj v izmeničnih poglavjih "zdrami" s poročili o svojih pogovorih z Orhanom Pamukom, osebnim prijateljem in najmočnejšim literarnim glasom sodobne Turčije, pa tudi z anekdotami in spomini na velikane, kakršni so (bili) Allen Ginsberg, Leonard Cohen, Jorge Luis Borges, Juan Octavio Prenz, David Albahari in drugi. Obe rdeči niti sta spretno prepleteni v roman, ki ni le srečanje dveh civilizacij, ver in jezikov, Istanbula in Beograda, pač pa pomeni tudi soočenje dveh osebnosti, ki sta prisiljeni bivati v enem samem človeku. Bajac se v romanu Hamam Balkanija vživi v kožo pravoslavcev, ki so morali živeti na prepihu 16. stoletja in z grožnjo turškega vpada na obzorju, z navidezno lahkoto na novo napiše posamezna poglavja srbske zgodovine' in nam pomaga razumeti kruto usodo janičarjev.

Več o romanu pa morda kar v besedah njegovega avtorja.

Roman Hamam Balkanijana napravi zasuk od "uradne" interpretacije pomembnega poglavja balkanske zgodovine: Srbov, ki so pod prisilo otomanskega cesarstva prestopili v muslimansko vero, ne odpiše kot zgolj slabičev ali izdajalcev lastne kulture, pač pa njihovim odločitvam vnese kompleksnost in večplastnost. Je tak, širši pogled poleg kritiške hvale v Srbiji naletel tudi na kako obsojanje?

To je dobro vprašanje. Moram priznati, da sem, ko je knjiga še nastajala, pričakoval, da bodo tisti aktivnejši desničarski politiki in organizacije reagirali negativno – konec koncev vendarle relativiziram resnice, ki smo se jih še kot otroci učili v šoli pa tudi pozneje. Sam zgodovine nikoli ne jemljem za sveto, ker se je do zdaj že ogromno "splošnih resnic" izkazalo za sumljive. Pričakoval sem torej negativne reakcije, a se ni (vsaj javno) pojavila niti ena. Dan pred prihodom v Ljubljano sem se dobil s knjižničarko iz Kanade, ki mi je povedala, da so nekateri Srbi v diaspori precej negativno reagirali na moje "izkrivljanje" resnice. Ampak to je konec koncev precej postranskega pomena.

Knjiga je bila lepo sprejeta; mislim, da je do danes doživela že šest ali sedem ponatisov in kritike so bile pohvalne – ampak tudi to ni tako zelo pomembno kot to, da je bila očitno všeč ljudem. Mislim, da so, podobno kot jaz, prepričani, da stvari pač niso vedno takšne, kot so videti na prvi pogled.

Roman ponuja tudi zelo samosvoj pogled na temo spreminjanja posameznikove identitete. Zato, da lahko uspejo v novem okolju, osrednji liki prostovoljno odvržejo svojo vero, jezik, pravzaprav svojo celotno kulturo, obenem pa na to spremembo gledajo kot na nikoli dokončan proces. Tako dojemanje življenja kot nenehne preobrazbe se mi zdi zelo moderno ali pa vsaj povezano z vzhodnjaško filozofijo. Je to življenjski nazor, ki bi bil lahko lasten tudi podaniku otomanskega cesarstva v 16. stoletju?

Veste kaj? Nimam pojma. Vem, da je to moj. (Smeh) To je tako, kot če bi me vprašali, ali mislim, da sem moderen pisatelj. Ne vem.

Tako stališče je posledica mojega poglobljenega ukvarjanja s temo. Jaz sem to, čemur v angleščini pravijo "research writer" - ogromno časa porabim za brskanje med dokumenti, obiskovanje knjižnic, potovanje v vse kraje, o katerih pišem … Morda bo zvenelo pretenciozno, ampak to je moja služba. Na podlagi materiala, ki sem ga imel, sem prišel do zame neizpodbitnega zaključka - da je nemogoče, da bi človek, ki je doživljal tako temeljito preobrazbo svoje celotne osebnosti, do kakršne koli odločitve prišel na mah. Na začetku je seveda videti kot hipna odločitev – prisiljen si v edino izbiro, ki pomeni preživetje – a v resnici ni bilo tako. Tudi če na silo sprejmeš na primer vero, moraš to odločitev pozneje ponotranjiti in se s seboj pomiriti, sicer ne moreš živeti. Ta proces pa seveda traja dalj časa.

Da bi to lahko ponazoril, sem se naslonil na dve slavni zgodovinski osebnosti, ki sem ju uporabil za neke vrste garancijo, dokaz, da je proces, o katerem pišem, mogoče uspešno prestati. Moja teza je, da proces ponotranjenja, če je uspešen (včasih seveda ni bil), posameznika pripravlja na sobivanje: na čas, ko bosta v njem sočasno lahko obstajali dve identiteti, prejšnja in sedanja. To se zdi na prvi pogled nelogično, a je mogoče, kar je Mehmed paša Sokolović s svojim življenjem tudi dokazal. Služil je trem različnim sultanom, kar je že samo po sebi neverjetno; kaj podobnega ni uspelo nobenemu drugemu izmed 42 velikih vezirjev otomanskega cesarstva. Kot nekakšen premier je bil de facto vladar celotnega imperija (pa čeprav je bil uradno še vedno sultanov suženj). Ne pozabimo, da se je celo sultan Sulejman Veličastni učil srbščino - pa ni imel po rodu s Srbijo niti najmanjše zveze. Ampak to je že druga tema …

Pa še ena zanimivost: ko je Sokolović hodil na srečanja s sultanom, je bil njegov glavni "advokat", nekakšna garancija za njegovo poštenost in podpornik njegovih predlogov, sam glavni osmanski imam, torej najvišja avtoriteta Sokoloviću tuje vere! Gotovo so za tem stali pragmatični cilji velikih vladarjev, a to samo dokazuje, da je bil turški imperij velik in močan – podobno kot svoj čas avstro-ogrski.

Svojega protagonista, Mehmeda pašo Sokolovića, velikega vezirja Sulejmana Veličastnega, predstavite kot izjemno napredno, kozmopolitsko osebnost; z današnjim besediščem bi mu verjetno rekli diplomat. Ste na podlagi svojih raziskav prepričani, da je tak tudi v resnici bil, ali pa ste takega za svojo zgodbo potrebovali?

No, gotovo sem zanj malo navijal. Do tega imam navsezadnje pravico, saj gre za moj glas in ne za glas kolektiva. A vseeno: čeprav obstajajo dokumenti, ki o njem pričajo kot o velikem vojskovodji, sem našel tudi vire, ki ga citirajo, češ da si je vedno želel, da se mu ne bi bilo treba bojevati. Jaz sem, tako kot prejle vi, to poimenoval diplomacija, čeprav takrat tega izraza še niso imeli. Ves čas pa je bil nekakšen svetovalec, celo psihološka opora in steber sultanom. To, da je bil vladar, za seboj seveda potegne določeno mero nasilja, ne bi pa rekel, da je bil eden tistih krvoločnih, grozovitih vladarjev; od tolikšne grobosti se je skušal odmikati. Ampak kakor koli že – vi dokazov o nasprotnem nimate. (Smeh.)

Zdi se, da je roman, ki tematizira vprašanje identitet, še posebej relevanten za pripadnike naroda, ki smo se rodili v državi, ki danes ne obstaja več, katere celo uradni jezik ne obstaja več, kot izpostavite v knjigi. Je ta izkušnja pri vas v nekem obdobju pripomogla k občutku izgube identitete? Ali nase gledate v prvi vrsti kot na Srba ali kot na državljana izginule dežele?

Upam, da so teme, ki jih načenjam, univerzalnejše od zgolj vprašanja Srbov. Prav tako bi se lahko pogovarjala, kako se počutijo Slovenci, obdani z večjimi kulturami in jeziki, kako se ta hip počutite v Evropski uniji … Nič od tega ni črno-belo ali enoznačno dobro. Ne vem, pod kakšno nesrečno zvezdo je bil rojen srbski narod, da je imel tako turbulentno zgodovino – gotovo krvoločnejšo od Slovenije ali še katerega drugega naroda – ampak vprašanje državnosti in obstanka jezika je skupno vsem. Jezik je simbol vsega, kar smo.

Zato se mi v romanu zdi pomemben tisti del, kjer opisujem skrivnostni vzporedni petjezični slovar iz 14. stoletja, ki sem ga dejansko sam našel in v katerem je poleg turškega, perzijskega, arabskega in latinskega tudi stari srbski jezik. Predstavljajte si, da odkrijete dokument, ki na laž postavlja do takrat veljavno zgodovino! Ker nisem zgodovinar, sem to odkritje doživljal kot pisatelj – so pa zato strokovnjaki pozneje napisali cele knjige o tem slovarju, ki sem mu na sled prišel samo zato, ker sem slutil, da je najbrž obstajal. Izkazalo se je, da je srbščina v tem slovarju zastopana kot eden izmed štirih glavnih jezikov otomanskega imperija. To pomeni, da je bila tudi srbščina pomembna za Turke (in niso bili samo Srbi tisti, ki so se morali naučiti turško, če so hoteli obstati). Sam sicer nisem preveč naklonjen nacionalnim temam, in skušal sem paziti, da to v knjigi ne bi delovalo kot nekakšna proklamacija srbskega naroda in jezika. A vseeno mislim, da je to pomembno odkritje ne samo za našo kulturo in zgodovino, ampak morda še za koga drugega.

Roman bralca napeljuje tudi k razmisleku o razmerju med resničnostjo in fikcijo. Na obeh ravneh romana, zgodovinski in sodobni, vpeljujete resnične osebnosti - kot V. B. Nastopate celo sami. Ampak ta V. B. v hipu, ko stopi v pripoved, seveda ne more biti več tisti "pravi" Vladislav Bajac, ampak avtomatično postaja fiktivni junak. Enako najbrž velja za Orhana Pamuka. Ste si njiju morali "izmisliti" v enaki meri kot določene plati 16. stoletja?

Zanimivo vprašanje. Moram priznati, da mi pisanje sebe kot lika ni bilo težko. Zdajle pravzaprav prvič razmišljam, zakaj je tako. Najbrž zato, ker sem edini vedel resnico o njem. To človeka navdaja z zelo prijetnim občutkom posesivnosti, zavestjo, da nadzoruje situacijo in da gre lahko v to ali v ono smer, ne da bi lahko kdo podvomil v to, ali govori resnico. Ker pa je v življenju vse tako ali tako strašno relativno, pa je tako ali tako nepomembno, ali sem jaz s Pamukom o določeni temi v resnici govoril. Bajac in Pamuk v knjigi govorita o celi vrsti pomembnih tematik in vsak bralec bi sklepal, da sta resnično dobra prijatelja – kaj pa, če bi vam zdajle povedal, da se ni nič od tega zgodilo?

No, v resnici v knjigi nisem uporabil nikogar, ki ne bi bil tudi v resničnem življenju moj prijatelj ali znanec – morda bo to izpadlo kot neke vrste posesivnost ali postavljanje ("Poglej, kako se pisatelj važi, koga vse pozna!“), ampak seveda ne gre za to. Izbral sem ljudi, za katere vem, da mi zaradi svoje preteklosti in stvari, s katerimi so se kdaj ukvarjali, imajo kaj povedati, če jih uporabim kot junake v knjigi. Leonard Cohen je denimo omenjen v enem samem stavku – a že sama omemba njegovega imena odpira toliko vrat asociacij, da več niti ni bilo treba reči. (No, njega hranim za posebno, samostojno knjigo, ker je človek, ki si jo tudi zasluži.)

A vendarle se da vleči vzporednice med prijateljstvom Mehmeda paše Sokolovića in glavnega sultanovega arhitekta Sinana v 16. stoletju ter Orhana Pamuka in vas v enaindvajsetem. Ampak roman torej ni (tudi) poklon vajinemu prijateljstvu?

Seveda se lahko tako bere; to vzporednico sem potegnil namenoma. Sinan se mi je zdel zanimiv predvsem zato, ker je Mehmed paša šele ob njem prišel na misel, da bi se morda lahko odrekel vojskovanju. Sinan je imel na fronti namreč zanimivo nalogo: moral je rušiti utrdbe in mostove krajev, ki so jih osvajali – samo zato, da jih je, ko so Turki vzpostavili oblast, začel obnavljati in na novo graditi, in jih nato pustil v vojaškem varstvu. Zakaj bi se torej boril, če lahko za seboj pustim nekaj trajnega, je tako ugotovil Sokolović.

Kot pisatelj preprosto ne morem privoliti v idejo, da je velike zgodovinske osebnosti, o katerih pišem, gnala želja po uničevanju ali samo uničevanju. Trdim, da je kaj takega nemogoče. Ne gre več niti za stvar značaja: veliki zgodovinski osebnosti sta Sokolović in Sinan lahko postala šele, ko sta se dvignila nad povprečna stremljenja – in to ju tudi ločuje od politikov v današnjem pomenu besede.

Danes se politika spoprijema z velikim problemom: še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti so vladale velike osebnosti, imena z veliko začetnico, za katera smo slutili, da zastopajo nekaj večjega od sebe. Zdaj ostajajo le še zbledele sence, najnavadnejši birokrati, ki opravljajo vsakdanje naloge, kot nekakšna kolektivna bitja brez individualnih lastnosti. Veliki, kompleksni politiki - seveda s tem ne mislim vojnih zločincev - so izjemno pomembni, saj so sposobni s svojimi dejanji relativizirati resnice, ki so pred njimi veljale za črno-bele.

V izvirniku roman ne preklaplja samo med stoletji, ampak tudi med pisavo v cirilici in v latinici – kar se z vsakim prevodom seveda v hipu izgubi. Vas zavest, da prevod nikoli ne more biti enakovreden (ali pa vsaj enak) izvirniku, in da v jezikih, ki jih ne govorite, nad njim nimate nadzora, kdaj frustrira? Je zaradi dejstva, da ste tudi sam prevajalec, to težje ali lažje?

Predvsem mi je žal. V srbskem jeziku je na žalost – ali pa srečo – prisotna ta shizofrenija dvojne pisave. No, za jezik je to nedvomno bogastvo. Podoben "štos", kot je uporaba dveh pisav, ki ilustrira dvojnost identitete junakov romana, je tudi izvirna srbska naslovnica knjige: na ilustraciji imajo janičarji namesto orožja v rokah glasbila. Danes bi jim rekli bend (Smeh.) Hotel sem narediti simbolično gesto, pokazati, da vse to, kar nas uči zgodovina, le ni bilo storjeno v imenu zla in nasilja, ampak da je pod površjem obstajalo bogatejše, bolj razvejano življenje.

No, naj odgovorim na vaše vprašanje: ne čutim kakih silnih frustracij, žal mi je le v kolektivnem smislu, da so majhni narodi in "majhni" jeziki oškodovani zaradi neokolonialne drže angloameriške literature. Po svetu je toliko izjemne književnosti, Američani pa v svojo letno kvoto izdaj vključijo samo tri odstotke iz drugih jezikov prevedenih del. Od 200 jezikov! Taka nerazgledanost je skoraj neverjetna, še posebej na kulturnem področju.

Obenem pa se moram pohvaliti, da je bil pravkar dokončan prevod Hamama Balkanije v arabščino. To se mi zdi fenomenalno. Predstavljajte si, knjiga bo v teoriji dostopna 24 arabskim državam. To je hipotetično na stotine milijonov ljudi.

Kako si torej razlagate dejstvo, da ste se prav vi kot eden redkih sodobnih srbskih piscev uspeli skozi to skoraj neprepustno opno prebiti na angloameriški knjižni trg? Gredo zasluge le univerzalnosti tem, ki jih načenjate, ali pa tudi morda spletu okoliščin, temu, da ste bili na pravem kraju ob pravem času?

Hitro sem dojel, da ameriški založniki, ki berejo moje knjige, vse skupaj vzamejo zelo resno, morda celo preresno. Trenutno pregledujejo vse, kar sem kdaj napisal, da bi se odločili, kako bi me – to so njihove besede, ne moje – "začeli predstavljati" v Ameriki. Povsem razumem, da je ta knjiga morda pretežka, da bi me z njo poskusili ponuditi širši ameriški javnosti. Imam pa neko drugo, ki bi bila za njih idealna: zgodba o Srbu, ki je postal Američan; naslov ji je Bekstvo Od Biografije: Život U Osam Imena in tematizira obdobje formiranja ameriške države. V tem romanu sem prav tako črpal iz ogromne količine preverljivih zgodovinskih podatkov.

Je vaša založba, Geopoetika, kdaj izdala kakšne slovenske avtorje oziroma ali so kakšni, ki bi si jih želeli predstaviti srbskim bralcem?

Bilo jih je nekaj, pa se načrti niso iztekli. Pogosto pa slovenske pisce priporočam drugim založnikom; na primer Aleša Štegra sem priporočil najboljšemu, svojemu založniku (Smeh.) Izdaja se nekaj poezije – ni veliko, ni pa tudi nič.

Kljub vsem pretresom, ki jih je Beograd doživel v devetdesetih letih, v nekaterih pogledih ostaja kozmopolitsko, intelektualno odprto in radovedno mesto – pa čeprav ne bo nikoli več tak, kot je bil. Zanimiv je denimo podatek, da so v Beogradu podružnice odprli vsi največji hrvaški založniki, v Zagrebu pa še niti en srbski. Ampak nima se smisla frustrirati; določenih stvari se ne da doseči naenkrat in na silo. Mi je pa ta odprtost Beograda, ki je nobene pretekle težave niso mogle uničiti, izjemno ljuba.