Sto dvajset dni Sodome velja za de Sadovo zgodnje delo, ki mu je služilo kot vir navdiha za vsa naslednja. Napisal ga je na drobne lističe, ki jih je skrival v steni zapora Bastilja, kjer je bil zaprt leta 1785. Po padcu Bastilje se je rokopis izgubil, kot po čudežu se je nato znašel pri neki družini. V 20. letih 20. stoletja je končal v rokah Mauricea Heineja, ki ga je prepisal. Njegova izdaja tako velja za referenčno.

Delo je iz francoščine prevedel Iztok Ilc. Sto dvajset dni Sodome strukturno tvorijo uvod in štirje deli. De Sade je v uvodu natančno opisal protagoniste, v vsakem izmed štirih delov pa je opisal po en mesec: štirje zelo bogati libertinci se namreč odločijo, da bodo za štiri mesece najeli štiri pripovedovalke, ki bodo z njimi delile svoje perverzije, oni pa jih bodo nato preizkusili.

Vsak mesec nasilnejši od prejšnjega
Po besedah prevajalca je vsak mesec nasilnejši od prejšnjega. Dokončno je izpisan zgolj prvi del, drugi pa so ostali v osnutku. A kot poudarja Ilc, de Sadovo delo ni zgolj katalog perverzij in mučenj, temveč vsebuje zelo kompleksne navezave na literaturo in misel neke dobe ter kritiko vladajoče oblasti.