Slikanico Kuzma, trinajsti škrat (obe deli sta izšli pri Mladinski knjigi) je ilustriral Zvonko Čoh. Gre za naslednika 12 škratov, o katerih je Makarovičeva pisala vsak mesec preteklega leta v reviji Ciciban. Trinajsti škrat je ostal brez svojega meseca, saj so mu jih ukradli drugi škratje, zato je bil nepopisno jezen. Zgodba sledi škratu, ki skozi vse mesece vse uničuje. Po besedah urednice otroškega leposlovja pri Mladinski knjigi Irene Matko Lukan slikanica otrokom sporoča, kaj je prav in kaj ne. Svetlana Makarovič dodaja, da je želela izzvati tudi starše.
"Risal sem po licenci, zato ima Kuzma dolg nos, sam nimam nič pri tem," se je pošalil ilustrator Zvonko Čoh. Prejšnje škrate je namreč upodobil Tomaž Lavrič. Čoh ni imel težav z upodabljanjem hudobnega škrata, saj, kot je dejal, rad riše hudobijo in grdavše.
Parabola o prodanem umetniku
Slikanica Mesečinska struna, namenjena starejšim bralcem, je balada, ki jo je pisateljica pred leti objavila v madžarščini, saj jo je želela posvetiti madžarskim Romom, ki so gostovali po Sloveniji. Pripoveduje o mladem fantu s čudežno violino, katere čudežnost preneha, ko pred vojvodo poljubi tla. "Takrat mesečina vzame struno nazaj in violina utihne za zmeraj," je pojasnila avtorica. Balada spodbuja umetnike, da se vprašajo o svojem odnosu do slave, denarja in avtoritet.

Balado spremljajo podobe ilustratorke srbskih korenin Bojane Dimitrovski, ki ji je bila zgodba blizu, saj se lahko vsak najde v njej. Obenem pa je bila žalostna, ker si je želela vse najboljše za glavnega junaka, ki na koncu neslavno propade.
Maja Kastelic na poti v Bologno
Spregovorili so tudi o avtorski slikanici Maje Kastelic Deček in hiša z ilustracijami, nagrajenimi na 10. slovenskem bienalu ilustracij. Že leta 2012 je za ilustracije prejela priznanje Hinka Smrekarja, letos pa še plaketo. Obenem so ilustratorko ravnokar povabili na prestižni mednarodni knjižni sejem v Bologno. Po avtoričinih besedah je zgodba nastala v iskanju iztočnice za prijavo na bienale ilustracij. Za izdelavo celotne slikanice brez besed je potrebovala dve leti. Irena Matko Lukan je poudarila, da so slikanice brez besed, ki svojo zgodbo pripovedujejo zgolj prek podob, redke tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru. Likovnega urednika Pavla Učakarja so navdušila fina, drobna sporočila, s katerimi je napolnjena slikanica. Ilustratorki pa je z gostoto detajlov uspelo doseči literaturo.