"Ali je razstava smotrna in kakšne težnje so vede ali nevede vsebovane v nji; kakšen je njen prispevek k naši kulturi; ali so naše založbe izpolnile svoje naloge; ali so pri svojem delu zasledovale kak načrt, in če so ga, kakšnega; ali je knjižna bera teh treh let kakor koli izpolnila naša pričakovanja; ali je bilo delovanje naših založb v čemerkoli smotrno in v čem." Tako je na odprtju prvega Slovenskega knjižnega sejma 10. novembra 1972 vprašanja o našem založništvu, ki se človeku "vsiljujejo ob listanju okusno opremljenih zvezkov, iz katerih sem in tja zaveje tudi slovenski snobizem," kot se je v prispevku v TV Dnevniku izrazil novinar Brane Prestor, nanizal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Presek leta 1972
Bilo je leto, ko je Jugoslavijo pretresel izbruh črnih koz, kar je bil zadnji izbruh te bolezni na evropskih tleh. Javnosti so sporočili rezultate raziskave narodnostne sestave Jugoslavije – Slovencev je bilo 1.678.032 oziroma 8,2 odstotka. V uporabo je bil predan prvi avtocestni odsek v Sloveniji, med Vrhniko in Postojno. Jeseni je bil Stane Kavčič prisiljen odstopiti s funkcije predsednika Izvršnega sveta Slovenije in člana predsedstva ZKJ-ja in se upokojiti, kar je bil v Sloveniji najodmevnejši dogodek v kontekstu obračunov s tako imenovanim partijskim liberalizmom. Zares so se začela tako imenovana svinčena leta. Slovenija pa je dobila svoj knjižni sejem; pozneje kot Srbija ali Hrvaška, kjer je zagrebški velesejem od leta 1956 gostil najstarejši jugoslovanski knjižni sejem.

Kot boste videli v dokumentarnem filmu Čas za branje, ki ga bodo danes ob 17.30 predvajali na Slovenskem knjižnem sejmu, je slovenska televizijska hiša (tedaj še TV Ljubljana) od samih začetkov redno dokumentirala dogajanje na knjižnem sejmu. Do danes je nastal ogromen fond s knjižnim sejmom povezanih arhivskih posnetkov, ki ga je pregledala Meta Česnik, avtorica dokumentarca.

Ugotovitve ob pregledovanju arhivskega gradiva
Ob tem je prišla do nekaterih zanimivih, morda celo presenetljivih ugotovitev. "Ko sem pregledovala arhiv, sem videla, da ob prazniku knjige kolegi novinarji in novinarke poročamo tudi o težavah slovenskega založništva in knjigotrštva. O tem govorijo tudi književniki Rudi Šeligo, Miloš Mikeln in Saša Vegri. Najpogosteje pa vse od prve novice o prvem sejmu leta 1972 dalje ponavljamo, da je naš trg majhen, naklade knjig so nizke in posledično cene visoke. Zato sem imela sprva nekoliko nagajivo idejo, da bi za naslov dokumentarnega feljtona izbrala frazo Draga knjiga …"

Miloš Mikeln 'razkrinka' pavšalno jadikovanje
Podobno je stalnica knjižnega sejma oziroma sploh stalnica 'kulturniških' debat domnevna kriza založništva in slovenske knjige. Leta 1975 je Miloš Mikeln izredno pronicljivo ocenil tovrsten diskurz: "Dosti je pavšalnega jadikovanja založnikov in kulturnih delavcev. Ta sejem mnogo tega demantira. Na primer prepričanje, ki se je prav zaradi pavšalnega jadikovanja v javnosti ustalilo, da je slovensko založništvo v krizi, da je izdajanje knjig pri nas v krizi. Mislim, da te krize ni. Izdamo le razmeroma mnogo knjig, izdajamo razmeroma v povprečju dosti dobrih knjig. V krizi pa je status knjige."

Zanimive, tudi zabavne primerjave cen knjig
Ker so že bile omenjene (domnevno) drage slovenske knjige, velja omeniti nekaj prav zabavnih primerjav, ki jih vidimo v filmu. Leta 1987 je na primer naš nekdanji sodelavec Peter Kuhar v prispevku povedal: "Enciklopedija Slovenije stane, če jo kupite v knjigarni, manj kot ne najdražja ženska bluza ali pa polovico in še manj moške obleke. /…/ Čeprav gre za pomembno ali pa temeljno slovensko književno delo."

Katja Stergar, direktorica Javne agencije za knjigo, pa je podala naslednjo primerjavo: "Štiričlanska družina, ki gre na kosilo, (porabi toliko denarja, op. P. B.), da si za to lahko kupimo že dve knjigi, ki trajata precej dlje časa. Knjige lahko posojamo svojim prijateljem, lahko jih preberemo večkrat, tudi generacije dolgo knjiga ostane. Če to primerjamo z vstopnicami za kakšen športni dogodek ali pa kino, potem je cena knjige še zelo nizka."

Zanimiva je še ena ugotovitev Katje Stergar: "O ceni knjige govorimo zelo na splošno, hkrati pa raziskave kažejo, da so kupci knjig večinoma ljudje, ki imajo nižje dohodke. Se pravi, da tisti, ki težav s financami nimajo, knjige še vedno ne kupijo." Pomembna pa je tudi ugotovitev založnika Sama Ruglja, da ob upoštevanju inflacije ugotovimo, da so se druge dobrine podražile bolj kot knjige: "Tako da je knjiga zdaj bolj dostopna kot kadar koli doslej."

Večen čar črno-belih posnetkov
Pomembni so seveda tehtni aktualni podatki, ki jih je nabrala avtorica dokumentarca Meta Česnik, a največ šarma filmu zagotovo priskrbijo arhivski posnetki, pri nabiranju in izbiranju katerih je avtorica sodelovala s sodelavci Dokumentacije TV Slovenija.

Kučan leta 1993: Politični jezik vse bolj zastruplja ozračje naših odnosov
Nekatere več desetletij stare izjave zvenijo presenetljivo aktualne. Takšen je zagotovo izsek iz govora Milana Kučana z odprtja sejma leta 1993: "Knjižni sejem je morda priložnost, da se vprašamo o odgovornosti za besedo, še posebej o odgovornosti politikov za javno besedo, ki postaja v političnem jeziku vse težja in vse bolj zastruplja ozračje naših odnosov. Raba besed v naši politiki, nabreklih od obtožb brez dokazov, domnev brez argumentov, obrekovanj, sovraštev in ponavljanih laži, zlagoma dobiva domovinsko pravico." Sovražni govor torej ni le tema sedanjosti, čeprav so bili besedni spopadi in napadi pred tremi desetletji v primerjavi s sedanjimi precej nedolžni.

Film seveda ne prezre vzgojne funkcije branja, vpliva branja na razvoj možganov pa tudi kot sredstva za oblikovanje boljše družbe. Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko v filmu poudari: "Dokazano je, da več ko beremo, več imamo empatije, manj smo kot družba nagnjeni h konfliktom, bolj smo pripravljeni sprejemati ali pa vsaj slišati argumente drugih."

Vedno več zavedanja o koristih branja kakovostnih knjig za inovativno in demokratično družbo
Tudi zaradi krepitve zavedanja o koristih branja kakovostnih del se je Meta Česnik na koncu odločila, da ne bo uporabila prej omenjenega možnega šaljivega naslova filma. Oziroma kot je povedala: "Sploh zadnji dve leti, odkar je dr. Miha Kovač s še tremi tujimi raziskovalci branja in založništva objavil Ljubljanski manifest o nujnosti poglobljenega branja v kaotični digitalni dobi, se vse bolj zavedamo, kako dobrobitno je branje kakovostnih knjig za inovativno in demokratično družbo. Zato sem se zavedela, da nagajivost ni na mestu in da je bolje kreniti v drugo smer – čas je, da o knjigi začnemo razmišljati kot o dobri investiciji in da je vsekakor zdaj Čas za branje.

Spomnila sem se tudi besed svojega profesorja, pesnika in strastnega bralca Aleša Debeljaka, ki ga žal ni več med nami. Dejal je: Prostor za knjigo je na robu, pa ne na robu nočne omarice, pač pa na margini, od koder se dobro vidi celota. Ker je knjiga nosilka znanja, je to celota sveta, pa tudi celota telesa, duše in duha bralca, ki se zleknjen s knjigo upira imperativom storilnostno in potrošniško naravnane družbe."

Kič vdira v otroška življenja
Ko govorimo o knjigah, nikakor ne smemo pozabiti na knjige za otroke. In če v drobni zastranitvi omenimo, da lahko človeka danes hitro pretrese obisk oddelkov z otroškimi igračami, kjer namesto ljubkih plišastih medvedkov in najrazličnejših kock prevladujejo bitja kričečih barv in 'božjastnih' ogromnih oči in nasploh ogromno kiča, so nanj v polju knjig za otroke opozarjali že pred skoraj 40 leti.

Ob začetku knjižnega sejma leta 1987 je tako pesnica in knjižničarka Saša Vegri ugotavljala: "Kič se pojavlja v naših samopostrežnih trgovinah. To so take pogrošne slikanice, poleg tega so to jezikovni zmazki, ker so po navadi zelo slabe priredbe. Drugič so to likovno zelo nekkakovostne stvari, predstavljajo pa neko veliko nevarnost za bralno kulturo, ker so cenejše in so po takih nenadzorovanih prodajališčih, kot so samopostrežne, in čim bolj greš ven iz centra Ljubljane, tem bolj opaziš, da so trgovine založene ravno s temi pogrošnimi teksti, ki jim mi pravimo kič.

To bi jaz staršem odsvetovala, ker ko se otrok sreča s knjigo, je ta prvi vtis zelo pomemben. Tako kot pri okusu pri hrani je pri duhovnem enako važno, česa se navadiš in česa ne." In da se naložba v knjige za otroke in tudi v čas za prebiranje pravljic otrokom izplača, je opozorila tudi Katja Stergar: "Starši bi se morali zavedati, da se ob branju možgani razvijajo, in raziskave kažejo, da lahko človek, ki veliko bere, dobi boljšo službo."

O položaju knjige v času digitalne tehnologije že leta 1993
Še en tematski poudarek filma velja navesti, in sicer položaj knjige v digitalni dobi. Dr. Kovač meni, da smo bili "zadnjih 20 let obsedeni z digitalnimi mediji, zdaj pa začenjamo doživljati /…/ prenasičenost s tem. Vedno več ljudi ima tega preprosto dovolj in vedno več ljudi razume, da v zaslonih ni rešitve." Vendar zasloni – kot pokaže tudi dokumentarec – niso le tema zadnjih let. Že v poročilu s sejma leta 1993 je Peter Kuhar naletel na fanta pred računalnikom, ki je rekel, da je pač prednost računalnika pred knjigo, da računalnik ponuja tudi zvok in boljšo vizualno predstavitev.

Knjiga v roki kot nekakšen slovenski grb
Vsem izzivom, s katerimi se spoprijema slovenska knjiga, navkljub pa končajmo z dokaj vedro mislijo akademika dr. Antona Trstenjaka, ki zaokrožuje dokumentarni film Čas za branje: "Slovenec do zadnjega ne bo dovolil, da bi knjiga propadla. S knjigo v roki kot z nekakšnim slovenskim grbom Slovenec z optimizmom v srcu pa z upanjem v prihodnost gre naprej z vsem veseljem svojemu nacionalnemu obstoju naproti."