Zgodbo so ob desetletnici pisateljevega dela Hurinova otroka v samostojni knjigi z ilustracijami Alana Leeja izdali pri britanski založbi Harper Collins.

Zgodbo Beren and Lúthien je Tolkien začel pisati okoli leta 1917 in se z njo ukvarjal naslednja tri desetletja. Nadgradil in dodelal jo je pisateljev sin Christopher Tolkien in postala je zelo priljubljena. V legendi se smrtnik Beren zaljubi v nesmrtno vilinko Luthien.

Oče vilinke je nasprotoval njeni zvezi s smrtnikom, zato je Berenu kot pogoj za njeno roko naložil nalogo, za katero je menil, da jo je nemogoče izpolniti. A Beren je bil kos izzivu in je kralju izročil dragulj iz krone Morgotha, Sauronovega gospodarja. Tako sta se zaljubljenca poročila, v zakonu pa se jima je rodil sin Dior, ki je postal kraljev naslednik.

Romanca o Berenu in Luthien je ena izmed legend Starših dni. Med tri velike povesti iz tega sklopa naj bi sodili še zgodba Hurinova otroka ter zgodba o padcu Gondolina.

Navdih za vilinko je bila ljubljena žena
Tolkien je imel zgodbo tako rad, da sta imeni junakov zapisani tudi na nagrobniku, ki si ga pisatelj deli z ljubljeno ženo. Prav ona naj bi bila navdih za lik vilinke. Zgodbo je Tolkien omenil tudi v svojem delu Silmarillion, v katerem je navedel, da so ji vilinci radi prisluhnili, ker sta v nasprotju s temačnimi zgodbami, ki so jih bili vajeni, iz nje sevali svetloba in upanje.

Različica zgodbe je izšla že v Silmarillionu, nova izdaja pa nazorno pojasni, kakšne spremembe je vanjo vnesel Christopher Tolkien oz. kako je njegov oče zgodbo razvijal skozi čas. Ogrodje predstavlja izvorna različica, ki ji je dodal dele v prozi in verzih iz poznejših besedil.

"Razvalina" po vrnitvi iz bitke pri Somi
John Garth, izvedenec za Tolkienovo delo, je za BBC pojasnil, kako je na Tolkienovo pisanje vplivala izkušnja prve svetovne vojne. "Ko se je vrnil s fronte, ves vročičen, je pozimi 1916/17 okreval. V bitki na Somi je izgubil dva najtesnejša prijatelja, zato si lahko mislimo, da je bil psihično prav taka razvalina kot telesno." Med sprehodom po pokrajini vzhodnega Yorkshira sta z ženo nekega dne v letu 1917 zaplesala na jasi, prekriti z belimi cvetlicami - trenutek, ki se malce predrugačen pojavi v ključnem prizoru zgodbe. "Najbrž je občutil radost, za katero je mislil, da je ne bo nikoli več doživel."