Pri založbi Beletrina so izšla tri nova dela: zbirka novel Toneta Partljiča Ljudje iz Maribora, roman Vlada Žabota Sveti boji, v katerem se pisatelj sprašuje, kaj je svetega v človeških bojih, in pesniška zbirka Iva Svetine z naslovom Oče, tvoje oči gorijo.

Ne gre za biografske novele, je ob izidu dela Ljudje iz Maribora poudaril Partljič. V knjigi je tudi pisal izključno o ljudeh, ki so danes že pokojni.

Prva novela ima naslov Maribor in moja hoja na Pobrežje. Kot je pojasnil, je na Pobrežju pokopališče, kjer mu je neki prijatelj, ki je vzdrževal tri grobove, eno grobno parcelo poklonil. Ko jo je šel pogledat, je ob grobu Herte Haas videl napis "Počivaj v miru" in pa dve letnici. Pomislil je, kako malo je ostalo od neke zgodovinske drame, saj se po njegovih besedah med dvema letnicama včasih skriva dramatično življenje.

Nekatere, kot sta denimo Herta Hass ali režiser Jože Babič, je tako mogoče prepoznati, nekatere osebe v knjigi pa so tako rekoč "v celoti fiktivne, čeprav niso". Takšen je denimo pobreški Prezident. "O njem sem slišal nekaj stvari in si zamislil svojo zgodbo. Pozneje sem slišal še nekaj in verjetno bi lahko izvedel še več, a nisem več hotel spraševati, saj sem že imel svojo fikcijo v glavi," je povedal in dodal, da je vse usode poskušal zapisati tudi "s porcijo ironije".

Nobena vojna nima ene same resnice
Sveti boj je Žabotov sedmi roman. Doktorski študent zgodovine Radovan Podolni se po navodilih mentorja poda na nekdanje vojno žarišče, da bi tam preučil arhive in raziskal obmejne trdnjave. Na videz jasna naloga odkriti objektivno resnico preteklosti pa postaja z vsakim korakom bolj zastrta in nevarna. Duh pobitih na bojišču, ki je v romanu imenovan zduh, še vedno živi, svojo energijo seli na preživele, ki, ugreznjeni v prastare boje, ne prevprašujejo globljih vzrokov vojne. Prav zadnji pa so, kot so zapisali pri založbi, glavna tema romana.

Pisatelja je predvsem zanimalo, "kaj je svetega v človeških bojih". Vprašal se je, kaj je bog, in ugotovil, da je bog v osnovi pesniška kreacija in da je šele institucionalizirani bog tisto, čemur je mogoče reči, da je konglomerat sedmih demonov, kot so jeza, napuh, pohota, požrešnost in drugi. In prav v imenu institucionaliziranega boga oblastniki, ki si to institucijo tako ali drugače podredijo, ljudi silijo v boje in klanja.

In na sedanjem človeku je, da končno prerase tega institucionaliziranega boga in vzame nase težo sveta in njegovega stvarnika. Šele ko bo človek zmogel to odgovornost, da se ne bo več imel za božjega otroka, "ki mu bog vse naštima in pusti", ko bo zmogel zrelost, da bo prevzel nase odgovornost za svoja dejanja, bo znova našel tega primarnega pesniškega boga, je sklenil Žabot.

Naslovna sintagma Svetinove nove pesniške zbirke Oče, tvoje oči gorijo bralca popelje vse do Knjige očetove smrti (1990), ki se konča tam, kjer se pričujoča zbirka (ponovno) začenja. Pesnik, tudi že stari oče, se nenadoma sam znajde v vlogi izpričevalca sedanjega, bilančnika preteklega in vizionarja prihodnjega (ne pa tudi zasmrtnega) časa.

V 65 pesmih s homogeno in kompaktno lirično strukturo se pesnik sooča z identifikacijo in prepoznavanjem očeta po imenu, figuri in vlogi v samem sebi. V slogu Svetinove poetike gre za pesniški dialog tako z okruški sumerskega epa Enuma eliš in drugimi mitskimi referencami kot tudi z zgodovinskimi in sedanjimi katastrofami zahodne civilizacije, ki se zrcalijo na kulisi osebne biografije, je zapisano na ovitku knjige.