Knjige se vsaka na svoj način sprašujejo o človekovem bivanju; tako se delo Jožeta Snoja, v katerem se prepletajo filozofija, poezija in teologija, posveča predvsem evropskemu položaju, izhodišče Svetinove zbirke pesmi je pozaba, Grafenauerjeve pesmi v zbirki Nočitve pa na metaforičen način govorijo o domotožju. Esejistično delo Ime zgodbe je izšlo v zbirki Paradigme, pesniški zbirki Vrt pozabe in Nočitve pa sta obogatili zbirko Samorog.

Kaj je središčno zanimanje avtorjev?
Knjiga Jožeta Snoja je razdeljena na dva dela, zapise in eseje. V njih se vseskozi sprašuje o eksistencialnih in ontoloških razsežnostih človekovega bivanja v svetu, pa tudi o ustvarjalnih in moralnih sestavinah našega obstoja. Zato se dotika tudi vprašanja o bogu, a ne v luči krščanske tradicije, pač pa kot umetnik in posameznik.

Vrt pozabe, Svetinova pesniška zbirka, je nastajal sedem let in v tem času doživel kar tri predelave v rokopisu. Na koncu je po Grafenauerjevem mnenju nastala ena najboljših pesniških zbirk Iva Svetine. V njej je opazen premik v pesnikovi poetiki, še vedno pa so pesmi povezane z orientalskim mitskim izročilom, kar je že dolgo značilno za njegovo poezijo.

Kot že naslov pesniške zbirke Nočitve namiguje, gre za poezijo, za katero je značilno izkustvo časa, ki ga je v svojih elegijah Kruh in vino napovedal že nemški pesnik Friedrich Hölderlin. V njih je razglasil svetovno noč, ker so grški bogovi zapustili svet. Ta noč še vedno traja, pesniki pa nočijo v njej. V Grafenauerjevih pesmih se tako oglaša tisto videnje časa, ki nas opominja na minevanje in na naše življenje v tem minljivem času.