V 82. letu starosti je umrl Primož Simoniti, klasični filolog, prevajalec in strokovnjak za humanizem na Slovenskem.

Primož Simoniti (1936–2018) je bil upokojeni redni profesor za latinski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Med Simonitijeve zasluge sodi, da je širšo znanstveno javnost seznanil z novolatinsko literaturo na Slovenskem. Njegovo večletno delo je odmevalo v monografiji Humanizem na Slovenskem. V svojih znanstvenih razpravah je dokazoval, da dotlej večinoma neznani izobraženci iz slovenskih dežel niso delovali v gluhi provinci, temveč so se enakovredno vključevali v širše evropske tokove, je v svojem nekrologu povzela TV Slovenija.

Klasični filolog in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Primož Simoniti sicer ni bil zaposlen v ustanovah, ki bi hranile pisno kulturno dediščino, a jih je pogosto obiskoval in preučeval stara besedila in "zaprašene knjige v jezikih, ki so novim generacijam žal postali vse bolj tuji, nerazumljivi", je žirija pred petimi leti med drugim zapisala v utemeljitev Trubarjeve nagrade, ki jo je dobil za svoj prispevek k ohranjanju pisne kulturne dediščine.

Samo v NUK-u je ob pregledovanju knjig odkril več kot štirideset do tedaj neznanih inkunabul, nekaj pa tudi v drugih knjižnicah. V znanstvenem svetu je zlasti odmevala kritična izdaja obširnega rokopisa s polemiko Luthrovega nekdanjega učitelja Bartolomeja Arnoldija iz Usingena proti Melanchthonovi Apologiji Augsburške veroizpovedi iz leta 1532.

Po njegovi zaslugi lahko beremo številne klasike
V slovenščino je prevedel številna antična, srednjeveška in novoveška dela, med drugim Petronijev Satirikon, Apulejeve Metamorfoze, Descartesove Meditacije in Spinozovo Etiko. Pripravil je obsežno dvojezično antologijo latinske lirike srednjega veka.

Med literarnimi spomeniki, ki jih je Simoniti odkril med raziskovanjem po evropskih knjižnicah, je tudi najdba Trubarjevega osebnega izvoda prvega dela Novega testamenta.