"Šalamunova avtorska pisava je skozi več desetletij ohranila nenavadno vitalnost; vseskozi je ostajala nepopustljiva zagovornica duhovne sproščenosti v sicer precej ozkosrčnem slovenskem prostoru. Bila je simbol brezmejne širine modernizma - hkrati pa tudi njegove slepeče svetlobe," piše v knjigi Sto slovenskih pesnikov. Foto: Ana Jurc

Poezija ni sporočilo. Sporočila preberete in jih razumete. Imam zelo intenziven sanjski svet. Prejemam 'sporočila', čutim jih, a jih ne razumem.

Tomaž Šalamun v intervjuju za revijo Mladina Intervjuji.
Tomaž Šalamun
Idealni bralec je zanj tisti, ki po prebiranju njegove poezije postane "bolj živ in prisoten". Foto: RTV SLO

Šalamun se je rodil leta 1941 v Zagrebu, pozneje se je z družino preselil v Ljubljano, nato v Mostar. V Slovenijo se je družina lahko vrnila po informbiroju, a ne v Ljubljano, ampak v Koper. Tam je Šalamun zaradi svojega izjemnega igranja na klavir obveljal za čudežnega dečka. Treniral je tudi veslanje, a ko mu je tega oče prepovedal, je hkrati in za vedno opustil tudi klavir.

Dvomi glede študijske usmeritve so ga sprva povedli po očetovih stopinjah na študij medicine, ki pa ga je opustil ter se posvetil študiju zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prav tam je prisluhnil Danetu Zajcu, ki je bral svoje pesmi, in odkril strast do poezije. "Nisem vedel, kaj se mi dogaja, silno sem se ustrašil, a čutil, da gre za nekaj usodnega," je Šalamun dejal v nedavnem pogovoru za posebno izdajo revije Mladina - Intervjuji.


Prelom s "starim" in sodelovanje z Ameriko
V slovensko poezijo je vstopil leta 1963 s stavkom "Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil", tri leta pozneje pa zaznamoval svoj vstop v pesniški prostor z izidom prve pesniške zbirke Poker. "Šalamunovo ikonoklastično pesništvo je bilo od vsega začetka mnogo več kot nočna mora za ljudi starega kopita in bogato lovišče za številne umetnostne teoretike in interprete. Z izjemno recepcijsko odmevnostjo v ameriških akademskih krogih je že okoli leta 1970 nakazovalo možnost do tedaj nepredstavljivega planetarnega 'resonančnega prostora' slovenske literature," piše v knjigi Sto slovenskih pesnikov.

Med študijem je sodeloval s skupino OHO, ki se je predstavljala po vsej nekdanji Jugoslaviji, leta 1970 pa tudi na odmevni razstavi Information v newyorškem Muzeju moderne umetnosti. Kmalu zatem je Šalamun prejel vabilo v New York in si v kratkem pridobil tudi naklonjenost ameriškega bralstva. V ZDA je napisal več kot polovico svojih zbirk, močno pa ga je navdihnila tudi Mehika. Med letoma 1996 in 1999 je opravljal funkcijo kulturnega atašeja na slovenskem veleposlaništvu v ZDA, še danes pa na ameriških univerzah predava kreativno pisanje.

Poezija ni sporočilo. Sporočila preberete in jih razumete. Imam zelo intenziven sanjski svet. Prejemam 'sporočila', čutim jih, a jih ne razumem.

Tomaž Šalamun v intervjuju za revijo Mladina Intervjuji.