Vojnović v svojem literarnem prvencu Čefurji raus! (znašel se je na prvem mestu lestvice najbolje prodajanih knjig v Sloveniji v iztekajočem se letu), katerega dogajanje je postavil v ljubljanske Fužine, opisuje nekaj dni v življenju Marka Đorđića, sina bosanskih priseljencev v Sloveniji.

"Odlike romana ne gre iskati le v njegovi sicer zelo dramaturško dovršeni in cinematični zgodbi (avtorju se pozna, da je končal študij filmske režije na ljubljanskem AGRFT-ju, romanu pa, da je bil sprva napisan kot scenarij), temveč v resnično pretanjenem prikazu fužinskega okolja in predvsem v jeziku – svojevrstni mešanici slovenščine in pouličnega slenga z domovanjem (tudi) na Fužinah, t. i. čefurščini. Prav jezik, s katerim operira Vojnović, je zaslužen za uspešen posnetek fužinskega vsakdana, polnega zgodb socialnega dna, ki se vtisnejo v srce bralca, a so povedane in prikazane tako, da se jim ta nasmeji (skozi solze)," smo na naših straneh zapisali v recenziji knjige.

Kaj je torej tisto, kaj "Čefurje" dela tako posebne, da so prepričali tako občinstvo kot stroko? Ista vprašanja smo postavili tako avtorju knjige kot literarnemu zgodovinarju, ki se je ob "Čefurje" nekoč že obregnil.

Kako komentirate to, da se je na vrh najbolje prodajanih knjig zavihtel vaš/Vojnovićev/ prvenec? Kaj je tisto, s čimer je roman po vašem mnenju pritegnil slovenske bralce? "Prvouvrščeni" roman je dobil tudi kresnika, vi/Vojnović/ pa nagrado Prešernovega sklada. S čim je roman prepričal stroko?

Goran Vojnović: Dejstvo je, da so roman dobro sprejeli tako bralci kot kritika, kar verjetno pomeni, da besedilo prepriča na več ravneh. Zagotovo je humor tisto, kar sprva pritegne, a če bi šlo zgolj za humor, roman ne bi dobil omenjenih priznanj. K prepoznavnosti knjige je v začetku po mojem mnenju veliko prispevala nadpovprečna medijska pozornost, ki si jo je roman verjetno priboril zaradi obravnavane teme in neposrednosti, s katero se te teme loteva. Pozneje so sledile še nagrade in na žalost tudi policijska ovadba. V zadnjem času pa je še najboljša reklama za knjigo gledališka predstava, ki je pred kratkim doživela že 100. ponovitev. Zaradi vsega tega roman še vedno "živi".

Igor Grdina: S priporočili resolutne ministrice za kulturo in z medijsko spretnim angažmajem njene energične kolegice, ki pokriva notranje zadeve. Po dolgih letih nevpletanja oblastnikov v bralno kulturo – od časov Matjaža Kmecla političnega intervencionizma pri recepciji literarnih del res nismo več vajeni – se soočamo z novo senzibilnostjo na hodnikih moči. Naravno je, da smo tudi mali ljudje radovedni, koliko »tehta« povod za revolucionarno spremembo. Tako mislim zato, ker sem »Čefurje« našel prelahke, da bi lahko bili pravi vzrok zanjo. Sam, na primer, ne vem, kako bi o Vojnovićevem sicer zelo povednem, a vendarle enodimenzionalnem tekstu lahko govoril kot o romanu.

Stroka nima prepričanja – in v tem se temeljno razlikuje od znanosti –, ampak interese. Glavna preokupacija njenih protagonistov in reprezentantov je karierni uspeh. Ker je pri nas vse – in še več – politika, je povsem logično, da stroka sedaj hlini vero, ki sledi smerem vetrov v višavah.

Literarni nagrajenci po navadi niso ravno "bestselerji" ... Je to znak, da je knjiga končno združila občinstvo in stroko?

Goran Vojnović: S tem se ne bi ravno strinjal, saj pri nas bralci redno posegajo po nagrajenih in nominiranih knjigah. Rekel bi, da so pri nas številni bralci previdni in da radi berejo knjige, ki jih "požegna" stroka. So seveda tudi številne izjeme, a v primeru združitve občinstva in stroke ni moj roman prav nič posebnejši od del Ferija Lainščka, Draga Jančarja ter mnogih drugih med bralci priljubljenih nagrajenih avtorjev.

Igor Grdina: O tem je smiselno razglabljati le pri vrhunsko napisanih knjigah, tu pa je stvar približno tako aktualna kot vprašanje sončevega spola.

Pa še nekaj o najbolje prodajanih otroških knjigah, kjer kraljuje vampirska saga Somrak. Zakaj je po vašem mnenju v mladinski književnosti (in širše, tudi na filmih in televiziji) po vašem mnenju spet tako prisoten trend vampirjev, kaj je tisto, s čimer privlačijo množice?

Goran Vojnović: Privlačnosti vampirjev sam nikoli nisem razumel, tako da na to vprašanje ne morem odgovoriti.

Igor Grdina: Ustrezajo duhu – se pravi smradu – časa. So plemenite dobe, ki čislajo humor, in prostaške epohe, ki cenijo nasilje. Še vedno smo potopljeni v eno od slednjih.