Po splošni predstavitvi vseh treh se je povezovalec programa navezal na današnji svet in s tem povezano tematiko letošnjega festivala Pisati in preživeti.

Družbene težave, literatura in njen ustvarjalec
Svojega prvega gosta Trojanowa je pri tem povprašal sledeč novinarskemu intervjuju, v katerem je pisatelj v časopisu Delo poudaril pomembno miselnost, da ne pripadati pomeni svobodo. Harlamov je to povezal z našim občudovanjem umetnikov, a hkrati s področja svobodnih umetnosti in literature nato pojem svobode prevpraševal ob aktualnih družbenih težavah, kjer se je ob posameznikovi svobodi navezal predvsem na primer prebežnikov, ki v evropskem prostoru za marsikaterega prebivalca, morda ponekod tudi avtorja, danes predstavljajo vir nevarnosti ter strahu.

Trojanow je pritrdil, da današnji čas vse bolj obvladuje občutje strahu, a da je naša zahteva po večji zavarovanosti ponekod že naravnost pretirana, saj vsaj v evropskem pogledu živimo v varnem svetu, z več varovanja pa paradoksalno prejmemo tudi večji občutek negotovosti. Ta po avtorjevem mnenju izhaja iz politike emocij, ki še dodatno destabilizira že tako krhek politični diskurz, pri čemer se po njegovem prepričanju danes v Evropi vse več ljudi zaveda lastnih privilegijev, izhajajoč iz imperialistične politike izkoriščanja. Ob tem smo priča tudi koncu dominacije arhetipa belega moškega, skladno s tem pa je pogosto sklicevanje na tradicijo, nostalgijo po preteklosti, saj so nekdanje strukture danes pod vprašajem, s čimer je mogoče pojasniti vse večji radikalizem in druge pojave političnih ideoloških anomalij.

Temu je dokaj predvidljivo sledilo Harlamovo vprašanje, kje je v takšni situaciji položaj pisatelja in kakšna je njegova današnja naloga v območju prej omenjene negotovosti, na kar se je odzval ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič. Ta je ob "nalogah" oziroma bolje rečeno izzivih sodobnih avtorjev dejal, da ne obstaja neko širše skupno izhodišče, če pa že obstaja, ga je treba iskati v tradicionalnem smislu, da mora pisatelj pisati dobro literaturo in svoje ustvarjanje postavljati iz jezika navzven. Pri tem se je navezal tudi na modernizacijo samega jezika, ki je v zadnjem času vse bolj podvržen poenostavitvam, kar je trend, opazen tudi v družbi sami, avtorji pa se morajo po njegovem mnenju premakniti zunaj izolacije, se proti temu boriti ter jezik poudarjati kot sredstvo razumevanja in možnost družbenega dialoga.

Ob omenjenih družbenih težavah in izzivih, s katerimi je povezovalec soočil oba pisatelja, pa je v svojem nadaljevanju docela nespretno edino avtorico omizja, Mojco Kumerdej, iz območja družbenega raje prestavil v položaj ženske pisave ter se ob tem navezal na slovenske priprave na frankfurtski knjižni sejem. Zanimalo ga je predvsem vprašanje obstoja ženske literature in tako imenovane literature za ženske v območju liberalizacije književnega trga in njegovih trendov, pri čemer pa je Kumerdejeva iz položaja industrije odgovor spretno zasukala, da je slednja osebno ne interesira pretirano, pač pa se sama posveča umetnosti ter znotraj nje posebno literaturi. V svojem delu se namreč ne omejuje, uporablja različne narativne tehnike ter tako moške kot ženske glasove oziroma identitete, literaturo pa razume kot sredstvo boljšega razumevanja sveta, ki se tudi v njenem primeru spreminja iz dela v delo, od pozitivnega pogleda na svet v njenih začetnih delih, v bolj negativno smer v poslednjih knjigah. Pri tem se je navezala na prej izpostavljeno tematiko vloge pisatelja v današnjem svetu in ob že omenjenih replikah obeh pisateljskih kolegov dobro izpostavila zadušljivost neoliberalizma, ki avtorje sili k vse večji proizvodnji v industrijskem smislu, a ob tem pogosto pozablja na ustvarjalnost.

Vse težji položaj pisatelja – parazita?
Ob prevpraševanju položaja avtorja v današnjem neoliberalnem svetu so pri tem Harlamova zanimale tudi izkušnje iz tujine, pri čemer smo po eni strani od ukrajinskega pisatelja prejeli že pričakovano in po večjem delu Evrope ter širšem svetu videno sliko sodobnega ustvarjalca, ki se mora ob pisanju za preživetje ukvarjati še z marsičim, je tako imenovana večživka, saj pogosto nastopa tudi v vlogi urednikov, organizatorjev – pri čemer pa v Ukrajini avtorji za svoje preživetje največkrat posegajo po prevajalstvu, ki je še sorazmerno dobro plačano.

Drugače se je na vprašanje razmer v nemškem prostoru, kjer se je Harlamov želel osredotočiti na relacijo med žanrsko in leposlovno literaturo, odzval Trojanow. Ta je pretrgal niz že nič kolikokrat slišanega tarnanja o finančnih težavah in krizi današnjega ustvarjalca, saj je s primeri iz zgodovine dobro ponazoril, da je pogoj preživetja avtorja od njegovega literarnega ustvarjanja in s tem povezan prodajni uspeh relativno nov koncept. Tudi v preteklosti namreč denimo veliki nemški mojstri besede, bodisi so bili bogati bodisi revni, niso živeli zgolj od literature, čemur pa je dodal še bolgarsko situacijo, kjer se je vloga razumevanja pisatelja spremenila šele s komunizmom, ko poklic pisatelja postane institucionaliziran, s tem pa reguliran od državnega aparata. Diskusiji je tako Trojanow dolil čistega vina, saj se je prav tako dotaknil današnjega položaja, ko pisatelji ne morejo preživeti sami, pač pa jih v skoraj 90 odstotkih preživlja podporni sistem javnih sredstev, branj, knjižnične izposoje, štipendij v nasprotju z večkrat omenjeno nujnostjo prodajnega uspeha posameznega avtorja. Ob tem je dobrodošlo opozoril tudi na današnjo problematiko obračanja avtorjev k trendom, ki omogočajo večji zaslužek in našo obsedenost z literarnimi nagradami, ki pogosto delujejo ločevalno, pri čemer rešitev problematike sam vidi predvsem v boju za umetnost oziroma literaturo zunaj primeža neoliberalnih tokov, torej v njeni primarni svobodi.

Pri tem je Mojca Kumerdej dobro poudarila vse večjo težavo javnega mnenja, ki ni naklonjeno današnjim ustvarjalcem, prav tako pa ne umetnosti in kulturi v širšem smislu, saj to področje javnost dojema parazitsko. Z navezavo na slovensko stvarnost je ilustrirala primer, kako je politični sistem zmožen krivo obtožiti občutljivo skupnost, kar je sicer ponavljajoča se struktura v družbi, a v slovenskem primeru poteka že zadnjih petdeset let in zadeva tudi vprašanje javno dostopnega izobraževanja, zdravstva ter izborjenih pravic. Brez konkretne vizije, kakšno državo, kakšno skupnost hočemo, in brez ustavitve ekonomskih komentarjev, ki so v svojem sovražnem diskurzu neobčutljivi do umetnosti, namreč takšna pot po njenem mnenju in mnenju številnih vodi v katastrofo.

Iz vse bližje katastrofe v ležernost
Če je skorajda vse do konca vileniške uverture skladno z letošnjo temo festivala njen poudarek ležal predvsem v območju družbenega in (materialnem) položaju avtorja v njem, je iz bolj črnogledega pogleda povezovalec dogodka v nadaljevanju prešel na humor ter ironijo, ki lahko označujeta protisredstvo prej omenjenemu strahu in ju je kot povezovalni element opaziti tudi v vseh treh avtorskih opusih. Pri tem se je Harlamov navezal na Andruhovičev roman Moskoviada, ki ponuja izvrsten primer prepletanja strahu ob propadu imperija in na drugi strani bralcu ponuja dobro dozo humorja ter ironije. Andruhovič je o njem povedal, da gre ob slovenskem prevodu pravzaprav za petdeseto izdajo romana, ki je bil originalno izdan leta 1992 in potemtakem hkrati ni in je v kontekstu današnjega časa.

Četudi pripada postmodernizmu in govori o preteklih dogodkih, znova pridobiva aktualnost, kar je avtor ponazoril z rusko izdajo v letu 2001, v času Putinovega vzpona, ter sklenil, da bi morebitna nova izdaja dela v današnjem času ruskemu založniku hkrati lahko prinesla tudi državni pregon. Od osvobodilnega humorja se je pri tem Harlamov ob Trojanowu želel navezati na še svetlejše optimistične tone, in sicer na njegovo delo Moja olimpijada: amater, štiri leta, 80 disciplin, ki bo kmalu izšlo v slovenščini ter ga povprašal, kaj je ob pisanju omenjene knjige spoznal o sebi in športu. Avtor je podobno kot na svoji predstavitvi dan prej med seboj povezal področji literature in športa, saj po njegovem mnenju zadnji omogoča izgradnjo psihološkega profila svojega uporabnika ter širše gledano tudi socialne strukture, ki je ideološko nepogojena in lahko prav tako označuje enega izmed vzorov oziroma vplivov književnosti.

Razumevanju športa kot ene izmed današnjih oaz je sledilo vprašanje Kumerdejevi, kako si vzeti čas od sveta in hkrati biti v svetu vse hitrejših informacij, pri čemer je Harlamova posebno zanimala predvsem potreba oziroma zahteva v današnjem literarnem in založniškem svetu po avtorju, ki je vseprisoten, aktivno sodeluje pri promociji ter uporabi družbenih omrežij, na drugi strani pa kje in če v tem obstaja meja do posameznikove pravice do izolacije. Na to je avtorica odgovorila dokaj preprosto, a hkrati učinkovito; vsak posamezni avtor, ki si želi bralcev, sicer mora sodelovati na dogodkih in širiti svojo literaturo, a si hkrati vzeti čas ter si dovoliti izolacijo, saj ravno ta ponuja možnosti novih raziskovanj ter ustvarjanj – slednje pa posamezniku s svojo močjo omogoča preživeti tudi v težjih življenjskih situacijah.

Kot je na to opozarjal že sam naslov dogodka Uvertura: predstavitev vileniških novitet in pogovor z avtorji, je tokratno omizje večinoma sicer poskrbelo za uspešno predstavitev vseh treh avtorjev, a hkrati ob že večkrat slišanih tematikah in pogosto predvidljivih vprašanjih povezovalca tudi ni ponudilo bistvenih izzivov osrednjim imenom letošnjega festivala, pri čemer gre pričakovati, da bo pogovore nadgradila petkova vileniška okrogla miza srednjeevropske pobude z letošnjo tematiko Pisati in preživeti.