Nemškega pisatelja bolgarskega rodu, ki danes velja za enega najbolj znanih večjezičnih avtorjev, namreč določa izjemno zanimiva ter raznolika življenjska pot. Rojen leta 1965 v Sofiji je že kot šestletni deček z družino prek Jugoslavije ter Italije pobegnil v Nemčijo, kjer je zaprosil za politično zatočišče. Njegova nadaljnja pot je leto pozneje vodila v Kenijo, od koder se je v Evropo vrnil na študij, ki ga zavoljo ustanovitve specializirane založbe za afriško literaturo sicer ni dokončal, pač pa je kot novodobni nomad ob tem nadaljeval svoja popotovanja med Zahodom in Vzhodom. Bivanje v različnih predelih sveta, večkulturnost ter pronicljiv pogled na širši družbeni položaj so se pri tem ves čas preslikovali tudi v njegovo pisanje, ki ga odlikuje pluralnost, preigravanje različnih glasov, slogov ter tematik, predvsem pa že omenjeni tenkočutni glas avtorja, ki se odkrito odziva na probleme sodobnega sveta.

Ne pripadati pomeni obliko svobode
Večni popotnik Trojanow, ki ima danes stalni naslov na Dunaju, a je hkrati ves čas na poti, kar mu omogoča potrebni ustvarjalni nemir, je ob tem tudi presenetljivo duhovit, kar so obiskovalci Narodne galerije v Ljubljani lahko spoznali že ob samem začetku večera. Predstavitev njegovega ustvarjanja, ki sicer obsega okoli trideset knjig – v slovenščino so bila prevedena dela Tajanje (Beletrina, 2013, prevod Mojca Kranjc), Odvečni človek (Mohorjeva založba, 2014, prevod Ana Jasmina Oseban) ter njegova za zdaj največja knjižna uspešnica Zbiralec svetov (Beletrina, 2015, prevod Brane Čop) – se je pričela s povezovalkino (Vesna Kondrič Horvat) povezavo med mnogimi osvojenimi literarnimi nagradami ter avtorjevo knjigo Moja olimpijada: amater, štiri leta, 80 disciplin, v kateri je ta ob preizkusu vseh osemdesetih poletnih olimpijskih disciplinah humorno opisal izkušnjo o premikanju duhovnih ter telesnih meja.

Na vprašanje, kakšen je občutek zmage, če premagaš šibkejše nasprotnike, pri čemer se je Kondrič Horvat navezovala na omenjeno delo, je avtor, ki je v preteklosti prav tako nosil naslov kenijskega državnega prvaka v tenisu, odgovoril, da je vileniške nagrade med močnimi pisateljskimi kandidati izjemno vesel, hkrati pa opozoril, da sta si področji športa in literature pravzaprav lahko zelo sorodni ter da bi se svet književnosti lahko še v večji meri navezoval oziroma jemal vplive iz športa, saj je ta med drugim zmožen ponuditi tako individualno psihično oporo človeku, kot tudi širši razrast različnih socialnih struktur.

Jezik kot opolnomočenje
Žirija nagrade avtorju sicer ni podelila zavoljo športa, pač pa zaradi močnega kritiškega glasu, ki se v njegovih delih dotika svetovnih problemov. Nadaljnji pogovor se je nato premaknil k njegovemu predzadnjemu književnemu delu, ki v nemščini nosi naslov Nach der Flucht (slovensko Po begu), kjer Trojanow avtobiografsko izhodišče učinkovito pretvori v fikcijo, ob tem pa mu svoje pisanje aktualno uspe navezati tudi na današnje nespoštljivo ravnanje z begunci. V knjigi, v kateri opisuje svoje življenje po prihodu na Zahod, izpostavlja status begunca kot svojevrstno kategorijo človeka, ki ga beg zaznamuje za vse življenje, saj ostaja razpet med različnimi kulturami, jeziki oziroma svetovi, in četudi v novi deželi požene korenine, te ne pomenijo nujno tudi učinkovitega protisredstva samoti.

Pri tem odločilno vlogo igra prav jezik, ki posamezniku omogoča opolnomočenje, sredstvo boja proti družbenemu nesprejemanju ter nerazumevanju, s katerimi se spopadajo tudi današnji begunci. Kot je avtor povedal na večeru, v zadnjih letih ob vse bolj izostrenih družbenih trenjih še toliko rajši izraža politična stališča, zavoljo katerih prejema marsikatera sovražna pisma, češ da se obnaša pretirano kozmopolitansko, a te očitke paradoksalno pogosto zastavljajo prav nacionalisti, ki ne (po)znajo svojega jezika ter ga morebiti celo ne cenijo v tolikšni meri kot denimo prišleki oziroma begunci. Ti se morajo v kulturni ter jezikovni asimilaciji toliko bolj potruditi, pri čemer pa jim je prav prek truda omogočena še bolj izrazito reflektirana in intenzivna perspektiva o novem jeziku. Avtorji migranti, kot je tudi sam, imajo do novega jezika namreč pogosto naiven oziroma nedolžen odnos, pri čemer pa ravno slednje po avtorjevo označuje tudi prednost.

Pisatelj, ki je doma govoril bolgarsko, se v šolah učil angleščine in nemščine ter piše v slednji, bi pri tem nacionalistom svetoval, naj se najprej zadostno naučijo svoje materinščine, morebiti celo naredijo jezikovni test in šele nato lahko prejmejo naziv "nacionalist". Trojanow, ki sicer govori sedem jezikov, pri tem meni, da so vsi jeziki med seboj enakovredni in skupaj pripomorejo k raznovrstnosti. V njegovem ustvarjanju, kot rečeno, tako poteka kakofonija različnih nacionalnih jezikov, ki jeziku, ki ga zapisuje, še dodatno omogoča širitev, pri tem pa podobno kot področje nacionalnosti tudi jezik avtor razume kot politični projekt, ustvarjen po meri posameznikovega življenja v raznovrstnem svetu, med raznolikimi jeziki. Vprašanje večjezičnosti in stapljanje kultur je sicer pri tem ves čas, tako v preteklosti kot v sedanjosti, podvrženo predsodkom, pri čemer avtor ni pozabil omeniti tistih, ki jih ima evropski kanon do nekdanjih kolonij s svojo ignoranco do tamkajšnje književnosti.

Pot preseganja predsodkov je po Trojanowu še dolga, pri čemer pa sam zavoljo tega še zlasti namenja skrb povezovanju oziroma stapljanju kulture, kar je tudi ena od tem njegove uspešnice Zbiralec svetov. V tej se opre na biografijo britanskega kolonialnega častnika, etnologa, lingvista, vohuna, kartografa in diplomata sira Richarda Francisa Burtona, ki je svoje življenje posvetil raziskovanju ter razumevanju svetov, drugačnih od njegove domovine, pri čemer pa Trajanow posebno pozornost namenja prav tistemu, kar je poleg najbolj očitnega in vidnega. Tehnika pisanja, ki svoj pogled usmerja v slepo pego oziroma mrtvi kot, ter podelitev glasu tistim, ki jim drugače ne bi mogli prisluhniti, njihovi tihi kakofoniji glasov, to je tisto, kar delo izgradi kot izjemno literarno umišljijo.

Domovina ni ena, domovin je več
Kot svojevrsten zbiralec svetov in raznolikih jezikov Trojanow v svojih delih deluje kot precizen raziskovalec, pri čemer se je ob koncu svoje predstavitve osredotočil tudi na nekdanji komunistični režim v Bolgariji. Večdesetletna raziskava ob dolgem procesu pisanja, v katerem je želel razumeti mehanizme represije, ki jih sam ni doživel na lastni koži, ga je vodila k spoznanju, da o domovini ne gre govoriti v ednini, pač pa v množini, prav tako pa, da stvari niso vselej črno-bele. Ob preučevanju nekdanjega režima je z vso potrebno distanco opravljal pogovore z obema stranema, tako z nekdanjimi ujetniki gulagov kot na drugi strani sodelavci tajnih služb, da je prišel do redkih in dragocenih spoznanj, hkrati pa očividcem tudi omogočil ohranitev zgodb za prihodnje rodove. Naloga literature se po njegovem torej skriva prav v tem, da svoje gradivo oziroma predmet raziskave uredi proti toku zgodovine, kar je med drugim ob večeru ponazoril tudi z arhivskimi dokumenti, ki so v Bolgariji pogosto ponarejeni po diktatu nekdanje politične strukture. Moč literature se namreč skriva v individualnih zgodbah, kritičnem nasprotju, ki bo sposobno odstirati resničnosti in dati glas mnogoterim akterjem ter prostor nekemu preteklemu času. Tudi zato se avtor v današnjem vedno bolj prisotnem nacionalističnem diskurzu drži načela, da se je domovine bolj kot političnega konstrukta, ki deli ljudi, držati kot koncepta individualne izkušnje, izgrajene iz mnogoterosti ljubezenskih zvez, ljudi, ki jih imamo radi, vonjev ter spominov. Seznanitev, ki je med občinstvom pogosto sprožila smeh in aplavze je tako organizatorjem izvrstno uspela, saj je ob predstavitvi literarnih del ponudila dobro urejeno mešanico osebne zgodovine avtorja, pri tem pa z branjem odlomkov in ponazoritvijo primerov iz književnih del ob premišljenih vprašanjih poskrbela tudi za današnjo aktualnost v izjemno sproščenem duhu.

Tudi v samem zaključku večera, ki ga je za slovensko občinstvo tolmačila Amalija Maček, je ob zvokih lutnje izpod prstov Borisa Šinigoja avtor zopet prešel v bolj prešerne vode ter uporabil anekdoto o Nasrudinu Hodži, duhovitem junaku narodnih pripovedi. Pri tem se je navezal na zgodbo, v kateri protagonist glasbenika, ki igra na več strun hkrati, označi za navadnega mazača, saj naj bi bilo za dosego mojstrstva pri ravnanju z glasbilom dovolj najti že en sam ton. Nasproti miselnosti, ki preveva Evropo, kjer posamezniki menijo, da so našli ton, ki je edini pravi in mora veljati za vse, je torej glas večjezičnega in kozmopolitanskega avtorja, kot je Ilija Trojanow, nadvse dobrodošel, saj skupaj z drugimi sorodnimi pisci ustvarja raznoliko območje kakofonije ter s svojo literaturo odpira mogoče alternative v današnjem vse bolj črno-belem svetu.