Vargas Llosa si je mednarodno pozornost priboril že s svojim prvim romanom, avtobiografskim La ciudad y los perros (Mesto in ščeneta, 1962), ki je modernizmu odprl vrata v perujsko književnost. Pravzaprav je večji del Llosovega opusa nastal pod vplivom njegovega doživljanja perujske družbe. Sčasoma je svoj fokus razširil in danes (njegov najnovejši roman, El sueño del celta, je izšel lani) v svojih delih obravnava tudi druge kraje sveta (La fiesta del chivo oz. Kozlova svatba iz leta 2000, denimo, opisuje diktaturo Rafaela Trujilla v Dominikanski republiki)

Jorge Mario Pedro Vargas Llosa se je 28. marca 1936 rodil v Arequipi, kjer je sicer živel le nekaj let (po krajšem bivanju v Boliviji se je družina že pri fantovih desetih letih nastanila v Limi). Hiša v Arequipi bo do konca leta vseeno zaživela kot pisatelju posvečen muzej (perujski minister za kulturo se je za preoblikovanje rojstne hiše v muzej navdušil med obiskom Rusije, kjer sta rojstni hiši Dostojevskega in Tolstoja silni turistični znamenitosti).

Iskra, ki je začela "bum"
Llosa velja za enega najpomembnejših južnoameriških romanopiscev in esejistov ter je eden vodilnih avtorjev svoje generacije. Številni kritiki mu pripisujejo večji mednarodni pomen in večje svetovno občinstvo, kot ga ima kateri koli drugi predstavnik "južnoameriškega buma" (gre za literarno gibanje iz 60. in 70. let, ko so po Evropi in drugod po svetu začeli prebirati dela takrat mladih južnoameriških pisateljev, kot so Argentinca Jorge Luis Borges in Julio Cortazar, Mehičan Carlos Fuentes, Kolumbijec Gabriel Garcia Marquez in Vargas Llosa). Nobelovo nagrado je lani prejel za svojo "kartografijo struktur moči in izostrene podobe odpora, upora in poraza posameznika".

Slovenski bralci dobro poznajo njegova dela, saj je bila v slovenščino prevedena že vrsta njegovih knjig in člankov. Med prevodi so že omenjeni Mesto in ščeneta, pa tudi Zelena hiša, Pogovor v Katedrali, Kdo je ubil Palomina Molera, Hvalnica mačehi, Pripovedovalec in Vragolije porednega dekleta.

Kot številni avtorji iz Južne Amerike je tudi Vargas Llosa politično dejaven, od začetnih levičarskih nagnjenj se je vse bolj približeval desnici. Najprej je spadal med podpornike kubanskega revolucionarja Fidela Castra, pozneje pa ga je navdušenje minilo. Nekdaj je veliko prijateljeval z Gabrielom Garcio Marquezom, a se je njuno prijateljstvo pozneje, tudi zaradi vse bolj različnih političnih nazorov, ohladilo.

Skoraj perujski predsednik
Leta 1990 je kandidiral za predsednika Peruja s podporo desnosredinske koalicije Frente Democrático, a izgubil politično bitko z Albertom Fujimorijem. Tri leta po porazu na predsedniških volitvah je dobil še špansko državljanstvo, tako da je politično dejaven tudi v Španiji. Živi predvsem v Londonu, a nekaj mesecev na leto preživi v domovini.

Njegovo ljubezensko življenje je bilo vedno pestro: pri dvajsetih letih se je poročil s svojo (ne sicer krvno) deset let starejšo teto, zaradi česar je družina s parom za nekaj časa prekinila stike. O tem zakonu je pozneje napisal roman La tia Julia y el escribidor (Teta Julija in pisun). Po njem so posneli film, ogorčena teta pa je iz protesta napisala svojo knjigo, Lo que Varguitas no dijo (Česa mali Vargas ni povedal). Leto po ločitvi se je Vargas poročil s svojo sestrično Patricijo, s katero ima tri otroke.

Mario Vargas Llosa je prvi južnoameriški dobitnik ugledne Nobelove nagrade za književnost od leta 1982, ko jo je dobil Gabriel Garcia Marquez.