Med približno 3.000 na roko napisanimi pismi in dokumenti, ki so nastali med letoma 1865 in 1874, so tudi govori, ki jih je Whitman po koncu ameriške državljanske vojne pisal za ameriškega državnega tožilca. "Pisma so napisana z njegovo pisavo, torej so šla skozi njegove misli, skozi njegove prste," je za britanski časopis Guardian povedal profesor literature Kenneth Price.
"Čeprav so jih podpisovali drugi, jih je pisal Whitman," opozarja in pri tem dodaja, da Whitmanov natančen lepopis na laž postavlja predstavo o njegovi "zabušantski" birokratski karieri. Najdeni dokumenti so večinoma pisma raznih funkcionarjev, ki jih je Whitman prepisoval v uradne arhive.

Vsakdan povojne birokracije
In čeprav ni v tej gori dokumentov seveda nobenih novih verzov, pa bo za literarne zgodovinarje verjetno zanimivo prebirati, s kakšnimi temami se je pesnik, na čigar ustvarjanje je imel svet okrog njega silen vpliv, srečeval: med drugim je prepisoval dokumente v zvezi s kukluksklanom, sojenjem konfederacijskemu predsedniku Jeffersonu Davisu in podaljševanjem železnice proti zahodu. Medtem ko se je preživljal s pisarniškim delom in pesnil za svojo dušo, je Whitman v prostem času po nareku pisal še pisma za ranjene in nepismene vojake, tudi po dvanajst na dan.
Vse nove informacije o tem, s kakšnimi temami se je ukvarjal cele dneve, bo najbrž v malce jasnejši luči pokazala predvsem geneza pesnitve Democratic Vistas iz leta 1871, v kateri Whitman tematizira ustroj demokracije ter kritizira Ameriko in njeno "mogočno industrijo", ki po njegovem mnenju skriva "ravno in presušeno Saharo" duše.

"Blaznež" na čelu pesniškega preporoda
Whitman danes velja za enega najvplivnejših ameriških pisateljev vseh časov. Leta 1855, ob izidu zbirke Travne bilke (Leaves of Grass), ki danes veljajo za enega čisto prvih primerov moderne poezije, je ameriška javnost Whitmana zaradi eksplicitnih omemb spolnosti skoraj pribila na križ, njegove verze pa so kritiki opisali kot "novotarijo blazneža, ki je ušel iz norišnice". Tedaj še vedno precej tradicionalna ameriška družba, ki je na tehnološkem področju sicer že začenjala prehitevati staro celino, je namreč še vedno cenila predvsem klasične umetniške vzorce iz Evrope. Povsem svobodni Whitmanovi verzi brez ustaljenega ritma in rime, ki bi jih lahko označili tudi kot poudarjeno lirično izpovedno prozo, ter skoraj neskončno dolge primere, ki plastično v besede prenašajo vtise iz pesnikovega življenjskega in duševnega okolja, so razburili kritike, ki delu skoraj niso hoteli priznati naziva literatura.

Ogromen korak pred svojimi sodobniki
V času, ko je v državi, katere prva ustava je že vzpostavila sodobno normo spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, še vedno vladalo rasno razlikovanje in v kateri so staroselci meter za metrom izgubljali svoja ozemlja, je Whitman desetletja pred svojimi rojaki pogumno pisal, da se ni razvoj Indijancev ustavil na prav nič nižji ravni kot razvoj belih priseljencev. V 39. pesmi iz cikla Pesem o sebi je Whitman tako zapisal: "Le kdo je ta prijazni, sproščeni divjak? Čaka na civilizacijo ali pa je že za njim in jo presega?" (Ob tem morda velja povedati, da je Whitman zgoraj opisano službo v pisarni državnega tožilca dobil potem, ko je bil odpuščen s podobnega mesta na "oddelku za Indijance" notranjega ministrstva; njegov vodja, ki je rad odpuščal uslužbence "vprašljive morale", je namreč v Whitmanovem predalu naletel na rokopis Travnih bilk, nad katerim je bil "zgrožen".)

Poezija Walta Whitmana izpričuje svetovljanskega moža, nekakšnega idealnega prebivalca sveta, slogo, ki naj bi obvladovala politika dogovorov v okviru Organizacije združenih narodov. Nič manj, kot je navdušen na Združenimi državami Amerike, ni namreč Whitman navdušen tudi nad drugimi deželami. V ciklu Salut au monde (Pozdrav svetu) tako opomni na soobstoj različnih verskih (tudi ateističnih) izročil na svetu in se ne opredeli za nobeno: "… slišim iz Francije ognjevite pesmi o svobodi /…/ slišim koptski napev ob sončnem zatonu /…/ slišim arabskega mujezina klicati s stolpa mošeje / slišim krščanske duhovnike pri oltarjih cerkva /…/ slišim Hebrejca brati svojo kroniko in psalme /…/ slišim pripoved o božanskem življenju in krvavi smrti lepega boga Krista / slišim hindujca poučevati svojega najljubšega učenca o ljubezni, vojskah in modrostih, ki so jih sedanjosti predali pesniki, živeči pred tri tisoč leti."