Z romanom Opoldne zaplešejo škornji (Študentska založba) je Zdenko Kodrič po letu 2000 že drugič v ožjem izboru za literarno nagrado kresnik. Likovni dokument o Pohorskem bataljonu, ki je v svoji zadnji bitki 8. januarja leta 1943 padel vse do zadnjega moža oziroma otroka, je naslikal že Marko Šuštaršič, Kodrič pa je napisal praktično prvi takšen roman o uporniških borcih legendarnega bataljona.
Vendar čeprav temelji roman na resnični tragični zgodbi bataljona, si je lahko avtor zaradi dejstva, ker boja nihče ni preživel, brez zadržkov privoščil napisati svojo zgodbo o malih ljudeh, ki so zaradi največje groze - vojne, postali veliki. Roman se kljub znanim dejstvom in tragičnemu koncu bere prav tako strastno, kot je napisan - v enem zamahu s Kodriču lastno pisateljsko vehemenco, pravi Nevenka Dobljekar, ki se je za Svet kulture pogovarjala z avtorjem.
S pisateljevo imaginacijo obujena zgodovina
Pisatelj se strinja s sogovornico, da je roman Opoldne zaplešejo škornji izziv tako za pisatelja kot bralca. Za slednjega zaradi tega, ker ima določena pričakovanja, za pisatelja pa kljub časovni distanci zaradi same tematike.

"Za pisatelja je izziv predvsem zato, ker gre za neko umetniško imaginacijo, ki je do zdaj zadnja bitka Pohorskega bataljona ni doživela. To je bila vznemirljiva spodbuda, da sem se lotil pisanja tega romana. Za bralca pravzaprav ne vem, kaj lahko pričakuje od romana. Zagotovo se mu nekatera zgodovinska dejstva pokrijejo, nekaj je tudi novih stvari, povezanih z bataljonom. Bralčeva pričakovanja so gotovo večja od pisateljevih, to je vedno bilo tako. Ampak mislim, da sem s tem romanom presegel tudi svoja pričakovanja," je v radijskem pogovoru pojasnil pisatelj.
Človek današnjega časa, postavljen v preteklost
Roman ni tipična pripoved o partizanih, borcih za svobodo. Izogiba se ideološki plati, borcev ne prikazuje kot junake, ampak kot čisto vsakdanje ljudi. Za takšen način pisanja se je pisatelj odločil predvsem zato, da bi se izognil patetičnim in herojskim oblikam. "... šel sem preprosto s svojimi liki, šel na mariborske ulice, v Ruše, v Slovensko Bistrico in še kam. Nato pa sem te like, kjer živijo danes, pripeljal na Pohorje in jim del lastnosti iz preteklosti. Res je, da me niso zanimala politična dejanja, ampak predvsem to, zakaj se človek v kriznih trenutkih odloči za neko stvar - za domoljubno, vojaško ali celo barabinsko. To vprašanje se mi je zdelo vedno zanimivo. Tokrat sem imel srečno roko, da sem lahko na osnovi zgodovinsko zapisanih virov operiral s podatki, ki so koliko toliko verodostojni. Čeprav zame ni bil pomemben dokumentarističen del, ampak tisti notranji," o svojem delu še pojasnjuje nominiranec za kresnika.