V zbirki Domu in rodu so objavljene pesmi iz obsežne rokopisne in revijalne zapuščine pesnika, večina jih je v knjigi objavljena prvič. Vsebino zbirke je Pavček narekoval, ne več pisal, in njeno ime izbral že na bolniški postelji le malo pred smrtjo. Levji delež pri zbiranju in izboru pesmi je imela pesnikova hči Saša Pavček, ki je s tem izpolnila obljubo očetu: "Vse v tisk!"
Pavčkovo otroštvo in ljubezen do rodne Dolenjske
Njena uvodna beseda tudi uvaja pesniško zbirko. V njej med drugim razkriva marsikatero podrobnost, kar je bilo večini neznano. Bralec izve, da je bilo pesnikovo ime najprej Jožek in da ga je prevzel od svojega brata dvojčka. Ta je sprva kazal več znakov življenja kot pesnik, zato so ga poimenovali po očetu – Anton. Ker pa je kmalu po rojstvu umrl, so očetovo ime nadeli preživelemu sinu.
Saša Pavček tega vitalističnega pesnika, do zadnjega polnega življenja, bralcu predstavi kot otroka krhkega zdravja, ki ne mara šole in ki kroniko lokalnega časopisa zapolnjuje z vestmi o tem, da je že dvakrat pojedel kovanec, zaradi česar je moral po zdravniško pomoč.
Obenem pesnikova hči s pomočjo svojega spomina in izkušenj pojasni Pavčkovo veliko ljubezen do rodne Dolenjske, lesene hiše, v kateri je živel kot otrok, ter matere in sestre Marice. Zato ne preseneča, da je v prvi del pod naslovom Pesmi o Dolenjski zbrala pesmi, ki jih je spisal na temo svojega doma.
Istra, dialog s prijatelji in zadnji pesniški okruški
V naslednjem razdelku Pesmi o Istri so zajete pesmi o solinah in vinu, pesmi, ki so, kot piše Pavčkova, sol življenja – pesnikovega in tistega, ki ga je vsakodnevno hodil občudovat.
Tretji razdelek, naslovljen Prevzete in povzete pesmi, bi Pavčkova najraje poimenovala dialog s prijatelji. Poleg znamenitih kolegov, ljubkovalno kličočih Čiro, Kajo in Džoni, je tu še Ivan Minatti. Med njimi so vladale složnost, nesebična podpora in bratovska ljubezen. Darovanje je bilo pred tekmovanjem, zapiše Pavčkova. Ta sklop ponuja "dialog" s 27 znanimi slovenskimi pesniki, od katerih si izposodi pesem in jo po svoje priredi.
V četrtem razdelku Žalostinke za poletjem so zbrane Pavčkove zadnje bivanjske pesmi, tudi lirsko najbolj čiste, kot je ob koncu knjige zapisal Peter Kolšek. Sledi sklop Pozabljenih in nenaslovljenih pesmi, ki jim pesnik ni utegnil ali ni hotel podeliti naslova in sodijo med zadnje Pavčkove okruške.
Kot je povedal Kolšek, ki mu je bil uradno zaupan izbor, pri urejanju ni bilo nobenih posebnih dilem, ker je prvi in ključni izbor opravila že Pavčkova. "Gradivo, ki je prišlo v moje roke, je bilo treba le razvrstiti v tematska jedra, ki zdaj predstavljajo posamezne razdelke v zbirki. Dodatno izbiranje je bilo potrebno le pri pesmih, ki so končale v zadnjem razdelku Priložnostnice – gre za besedila, ki jih je pokojni pesnik posvečal mnogim njemu dragim ljudem," je pojasnil Kolšek.
Pesniški in življenjski eros ga je gnal z neustavljivo močjo
"Konec je treba končati, vsako delo je treba končati," se je Pavčkova naučila od očeta, ki pričujoče knjige konca ni želel sprejeti. V sebi je imel še toliko pesmi, kar naprej je vrelo. "Bil je dionistični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal, tudi v že povsem ugašajočem telesu. Eros, pesniški in življenjski, ga je gnal z neustavljivo močjo," je ob koncu svojega razmišljanja zapisala pesnikova hči, ki je prepričana, da je Toneta Pavčka z vsako pesmijo več.