O nasilju in agoniji prišleka
Nasilje pod masko Dragana Petrovca prinaša deset esejev o različnih situacijah, ki ponujajo priložnost za razcvet nasilja. Gre za nasilje, ki se dogaja vsem na očeh iz dneva v dan, pa se ga pogosto ne zavedamo, pogosteje ga sprejemamo ali zanikamo, še pogosteje opravičujemo, včasih celo spodbujamo in hvalimo. Tako kot v prejšnjih avtorjevih esejih je tudi tokrat čutiti njegovo osebno prizadetost, čeprav piše dokumentarno. Opozarja na zastrašujočo pogostost nasilja v družbi. To sicer ni predpisano, po zakonu je celo prepovedano, a je uveljavljeno kot nekaj sprejemljivega, piše v obrazložitvi nominacije za nagrado.

V zbirki esejev Agonija smisla Stanislava Chrobakova Repar pred bralcem razkriva podobo naše družbene, kulturne in duhovne stvarnosti, "kakor jih s kritičnim očesom razbira prišlek, ki v naše okolje prihaja z radoživim pričakovanjem, da bo sprejet, in upanjem, da mu bo nov jezikovni medij in drugačno duhovno ozračje nudilo nove možnosti ustvarjanja in osebno polnega življenja", je žirija zapisala v obrazložitvi. Dodala je, da je avtorica podala svoja opažanja in spoznanja jasno, nazorno, poglobljeno in s posebnim žarom in srčnostjo, lastno ženski duši.

Senzibilno opazovanje in pesniška odmerjenost
Robert Simonišek v knjigi esejev Trk prostorov po besedah žirije "presenetljivo sveže in vabljivo razmišlja o rečeh, ki kdaj bolj kdaj manj zaposlujejo vsakega senzibilnega človeka". Avtorjeva občutljivost na svet in človeka, za kulturo in zlasti za umetnost se v 15 esejih kaže skozi zavzeto opazovanje naravnih in družbenih pojavov in skozi spoštljivo branje in motrenje literarnih ali likovnih stvaritev vseh časov, pri čemer ga žene volja, da bi pri vsakem pojavu ali delu razkril njegov videz in s površine kar najtemeljiteje prodrl v globino oz. k resničnemu pomenu.

"Biti pesnik pomeni biti pesnik vedno in povsod," sporoča Jure Jakob v svoji esejistični zbirki Hiše in drugi prosti spisi, kar pomeni, vedno in povsod, tudi ko pišeš esejistične prozne skice. Jakobove besede so natančno odmerjene, predvsem pa so videti samo njegove. Umetnik jih namreč tako sugestivno zasidra v svoj literarni svet, predvsem pa jih opre na osebno izkušnjo, zato dajejo vtis, kot da njegove besede vzniknejo z njim živijo, piše v obrazložitvi.

V spomin na pisatelja
Nominirance je izmed 22 knjig, ki so izšle med 1. junijem 2015 in letošnjim 30. majem, izbrala žirija v sestavi Ifigenija Simonović kot predsednica ter Mateja Komel Snoj, Tomo Virk, Peter Kovačič Peršin in Marko Golja.

Razglasitev Rožančevega nagrajenca je le ena izmed prireditev, ki jih pripravlja Društvo Marjana Rožanca v spomin na pisatelja. Prihodnji torek pripravljajo poklon pred Rožančevo spominsko ploščo v Volčah ter večer z nominiranci v Knjižnici Komen. V soboto, 17. septembra, pa bo potekala še sklepna prireditev na Trubarjevi domačiji z izročitvijo nagrade dobitniku, ki ga bodo razglasili dva dni pred tem v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Nagrado na pobudo Nika Grafenauerja podeljujejo od leta 1993. Najprej jo je podeljevala založba Mihelač s časopisom Dnevnik. Leta 1998 sta založba Mihelač in Nova revija ustanovili Sklad Marjana Rožanca, ki pa je poniknil skupaj z Novo revijo leta 2009. Podporniki so zato ustanovili društvo, je povedal njegov predsednik Edvard Kovač.