"Pomisli, da živiš v 16. stoletju in takrat doživiš Assunto, veliko osvoboditev slikarskega mišljenja. Ta revolucija se ne da primerjati z nobeno, ki sva jih midva doživela v umetnosti. /…/ Kakor prevladuje spodaj telesnost in mir, ki prehaja v mir duha, tako vidiš, prevladuje spodaj senca, ki se proti vrhu umika svetlobi. Zgoraj preide v luč, večnost in brez madeža. Ali vidiš to stopnjevanje iz telesne mase v breztelesno duševnost. To je genialna enota različnih elementov."

S temi besedami je v slovensko literaturo vstopil Tizian, gotovo vodilni beneški slikar prve polovice 16. stoletja. Gre za besede, ki jih v romanu S poti (jaz jih zaradi trenutno zaprtih knjižnic povzemam po filmu Iskanja režiserja Matjaža Klopčiča) v cerkvi Santa Maria Gloriosa dei Frari izreka pripovedovalec, eden od dveh alter egov (drugi je umetnostni zgodovinar Fritz) avtorja Izidorja Cankarja. Assutna oziroma marijino vnebovzetje ni zgolj eno od Tizianovih del. Gre za njegovo prvo javno naročilo za veliko oljno sliko, na kakršno pred smrtjo Giovannija Bellinija, sicer tudi njegovega učitelja in vzornika, ni mogel upati. Tudi denimo Giorgione na to ni mogel upati, je pa imel to nesrečo, da je zaradi kuge umrl že leta 1510, torej pred skoraj 40 let starejšim Bellinijem.

Assunta, ki tako prevzame Izidorja Cankarja, je skorajda iztirila množico Benečanov. Oziroma jih je vsaj razburila. Ko so 19. maja 1518 odkrili oltarno sliko v omenjeni cekrvi, so Benečani ugledali nepričakovano dramatično sceno in intenzivno gibanje figur; vključno z devico Marijo. Kar je pomenilo odstop od tradicije beneškega slikarstva.

Neodvisni slikar 16. stoletja
Je pa že nekaj let pozneje Lodovico Dolce, beneški humanist in pisec (danes bi mu verjetno rekli publicist), napisal zagovor Tizianovemu delu in ga primerjal z deli Rafaela in Michelangela. In kljub 'škandalu' zaradi dela, katerega dominanta je vertikalno gibanje in stopnjevanje izraznosti, je Tizian kmalu postal najbolj slavljen slikar v Benetkah, obenem pa tudi eden najbolj neodvisnih umetnikov, ki ni nikoli postal dvorni slikar v službi 'Enega', ampak je njegova delavnica, ki jo je vodil nekje od leta 1513, izvrševala naročila mnogoterih naročnikov. V tridesetih letih, ko je bil Tizian na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči, so se jim pridružili tudi Habsburžani; natančneje, španska linija te dinastije.

Naročila plemenitašev je Tizian prejemal že v času ustvarjanja Assunte. In naročilo za dela v alabastrni sobi ferrarskega grofa d'Esteja nas že vodi v bližino cikla, ki ga je Tizian sicer več desetletij pozneje zasnoval in izvrševal za španskega kralja.

Opremiti studiolo renesančnega plemiča
Na tem mestu moramo razložiti besedo studiolo. To je bila ena najpomembnejših soban v renesančni palači. Tam je bila shranjena domača knjižnica in zasebna zbirka umetniških del. Ta prostor je bil (naj bi bil) prikaz lastnikove izobrazbe in omike.

Alfonso d'Este je sicer za poslikave svojega studiola najprej angažiral Giovannija Bellinija in Raphaela, a sta oba še pred izvršitvijo nalog umrla. Nasledil ju je Tizian, ki se je tu že uril v izvedbi vizualnih interpretacij antičnih mitov. V letu razkritja Assunte je dokončal prvo sliko za ferrarskega grofa Čaščenje Venere. Tudi naročilo zanjo je bilo najprej namenjeno drugemu umetniku, Fra Bartolomeu, a tudi ta je umrl, njegov osnutek za sliko pa je na ogled v firenški galeriji Uffizi.

Tudi v primeru te slike osupne dinamika kompozicije, ki naj je tema – tako umetnostnozgodovinski interpreti – na bi zahtevala. Tizianova dela so kot risani filmi, ki uprizarjajo dogodke iz dobe, ko naj bi božanstva še živela med ljudmi. In to drži tudi za slike, ki naj bi nekoč – pa niso nikoli – skupaj visele v sobani dvorca španskega kralja Filipa II.
Tizian je stik s španskim dvorom vzpostavil leta 1529, ko mu je grof Federico II. Gonzaga predstavil Karla V., čigar prvi portret je Tizian naslikal že leto pozneje. Seveda, kadar je šlo za portretiranje Habsburžanov, je moral biti Tizian pozoren na znamenito 'Habsburger Lippe', objektivno gledano dokaj neestetsko poudarjeno spodnjo čeljust. Realizem seveda ni bil ključni zastavek portretnega slikarstva …

Trideseta leta 16. stoletja so bila vrhunec ustvarjalne moči in slovesa Tiziana in tudi čas meni najljubših Tizianovih del. Dvodelnost in tako združitev dveh zgodb v eni, kot nam jo denimo predstavi njegova Marijina pot v tempelj z osnovno zgodbo na desni in s predstavitvijo predstavnikov naročnikov, članov šole Santa Maria della Carita na levi strani z njihovimi pomenljivimi pogledi, me vedno znova očara. Enako velja za Urbinsko Venero – na ogled, oziroma trenutno seveda ne, v firenški galeriji Uffizi ‒ ali pa za dihotomijo profane in svete ljubezni (sicer zgodnejšega datuma, datirana v leto 1514). Ta se zdijo veliko prepričljivejša kot pozna, skoraj ekspresionistična Tizianova dela.

A ta imajo vendar poseben pomen v Tizianovi karieri in so trenutno fokus razstave Tizian: Ljubezen, poželenje, smrt v londonski Narodni galeriji, ki so jo sicer zaradi novega koronavirusa zaprli tri dni po odprtju razstave. A ključna dela, šest Tizianovih interpretacij antičnih mitov po Ovidovih Metamorfozah, lahko vidite na spletu.

Ta dela so bila ključna za to, da je Tizian leta 1571 iz Benetk, ki jih po prihodu tja kot otrok v spremstvu brata skorajda nikoli ni zapustil in kjer je naslikal tudi kakšen portret vladarjev, ki jih nikoli ni srečal (denimo Franca I. francoskega), poslal pismo Filipu II., ki mu je že dolga leta dolgoval plačilo. Filip je pri Tizianu naročil slike interpretacij antičnih mitov, ki naj bi krasile njegovo sobo.

Antični miti za sobo Filipa II., ki ni obstajala
Zadrega je bila že s tem, da se je Filip v prvih letih njegovega prestolovanja nenehno selil in gostoval z vsem svojim premoženjem ‒ ja, pohištvo, oblačila, dragotine vseh vrst je prenašal od enega gostitelja do drugega – pri različnih prijateljih in podložnikih, ki so ga seveda morali sprejeti.

Torej kar je oziroma naj bi bilo trenutno na ogled v londonski narodni galeriji, so po začetku 18. stoletja prvič na enem mestu združena dela, za Filipa II. – no, slika Perzej in Andromeda ostaja v prostorih londonske Wallace Collection, ki je tudi sicer njeno domovanje. Krovni naslov cikla je Poezija, kar se navezuje tudi na v renesansi vplivno idejo, da je slikarstvo v svoji umetniški izrazni moči enakovredno poeziji.

Tu gledamo poznega Tiziana, ki ima za seboj krizo v času nastopa manierizma, ko je v zrelih letih iskal nov izraz in ga našel v barvah, ki jih je imel za ključno sredstvo za oblikovanje motivov. Ja, figure, kot denimo Danaja in Aktajon, so oblikovane z nanosi barv, ti začrtajo oziroma označijo konture likov. To je čas Tiziana, ki že tekmuje predvsem s Tintorettom in Veronesejem, če govorimo o lokalnem beneškem rivalstvu. Na koncu je seveda izgubljal, a veličina Tiziana in pa dejstvo, da njegov opus ponazarja evolucijo beneškega slikarstva od renesanse prek manierizma proti baroku, podčrta pomen aktualne (nedostopne) razstave.