Predstava je spletno premiero doživela marca letos, drevi ob 20. uri pa bo doživela še slavnostno premiero na odru pred občinstvom.

Figa je tretji v vrsti uspešnih in nagrajenih romanov Gorana Vojnovića, v katerem obravnava širok razpon tem, ki ponujajo kompleksen vpogled v zgodovinske in družbene okoliščine življenja več generacij družine, živeče na kulturno in politično prepišnem Balkanu.

Izguba kot leitmotiv in sprožilec zgodbe
Leitmotiv in sprožilec zgodbe je izguba: protagonist Jadran ob dedkovi smrti in sumu samomora začuti potrebo po temeljitejšem raziskovanju družinske zgodovine, po osmišljanju in prevrednotenju spominov in lastne benigne sedanjosti, je zapisala avtorica dramatizacije Simona Hamer. Po njenih besedah osrednje vprašanje romana o identiteti in vlogah, ki jih igramo na gledališkem odru, zaživi v vsej svoji kompleksnosti in metaforiki.

Sorodna novica Vojnovićeva Figa še v gledališču: "Ni ti treba biti sam, da si osamljen"

Avtorica dramatizacije je skušala v besedilu ujeti pravo ravnotežje med svetom v glavi glavnega lika in med tem, da imajo vsi drugi liki dovolj priložnosti, da zasijejo. Po njenih besedah srečamo Jadrana tako rekoč v življenjskem krču – glede na leta je v predtaktu neke krize srednjih let, ko začenja dvomiti o svojih spominih, o družinski anamnezi, o določenih vzorcih in tudi o podedovanih travmah. Izpostavila pa je še temo ljubezni, ki lahko bolj kot minevanje časa pomaga zaceliti res velike rane.

Vpliv širšega dogajanja na najintimnejše odnose
Pred marčevsko premiero je Vojnović v predstavitvenem videu med drugim povedal, da je Figa "zgodba, ki jo nekateri berejo zelo politično, kot zgodbo o razpadu države, o prihodu novih časov ... o tem, kako različni časi vsak na svoj način vplivajo tudi na naše najintimnejše odnose".

Luka Martin Škof je v predstavitvenem videu povedal, da ga je roman vznemiril, ker je glavni protagonist predstavnik njegove generacije: "Jadran mi je na neki način pisan na kožo, z lahkoto se poistovetim z njegovimi eksistencialnimi težavami. To so leta, ko je čas, da človek na neki način odraste, da se na neki način vzpostavi. Še prej pa se mora srečati z bistvenimi vprašanji, kdo je, kaj si želi v življenju, kaj bi rad pustil za sabo in kako bi rad v prihodnosti zaživel."

Kako bivati in se ne ločiti od ljubljene osebe
Benjamin Krnetić, ki nastopa v glavni vlogi, je pred drevišnjo premiero dejal, da se je skupaj z njim kot nekdo pred pragom srednjih let in s priseljenimi predniki spraševal o pomenu družbene identitete, ki pa pri Jadranu postane intimna in se konča z vprašanjem, kako bivati in ostati skupaj z ljubljeno osebo. Anja, ki jo v predstavi upodablja Tina Vrbnjak, je sprožilec Jadranove samorefleksije. Igralka po lastnih besedah tudi sama razume svoj lik kot nekoga, ki se v zvezi s partnerjem in otrokom začne spraševati o tem, kdo sploh je in ali se je bilo za to izbrano pot vredno toliko žrtvovati.

Ob Benjaminu Krnetiću in Tini Vrbnjak v predstavi igrajo še Pia Zemljič, Uroš Fürst, Janez Škof, Maja Sever, Boris Mihalj, Saša Mihelčič, Petra Govc, Vojko Zidar, Valter Dragan in Zvezdana Mlakar. Vloge na videoposnetkih, ki so del predstave, so odigrali Saša Tabaković, Sabina Kogovšek, Eva Jesenovec in Vid Kozelj.

Luka Martin Škof je poleg režije poskrbel še za scenografijo, snemanje in montažo videoposnetkov ter oblikovanje zvočne podobe. Kot scenograf in avtor videoposnetkov je sodeloval tudi Miha Knific. Dramaturgijo podpisuje Darja Dominkuš, kostumografijo Urška Recer, oblikovanje svetlobe Metod Novak, glasbo pa Ivan Mijačević. V predstavi sta uporabljeni skladbi Mateja Končana Kleemarja Kolman’s Music Room in Someday is Close.