Makedonsko kulturno društvo (MKD) Ljubljana šteje 150 članov, a ima za delovanje le eno sobo na Metelkovi. Poleg pomanjkanja prostorov veliko stvari sloni na entuziazmu, pestijo jih tudi težave s financiranjem. Zaradi tega in covida-19 so programe skrčili na minimum.

O izzivih pri delovanju društva je spregovorila vodja likovne sekcije MKD-ja Ljubljana Ema Vardjan Soleva, ki je več kot 30 let motor številnih dejavnosti društva. Pred kratkim so v sodelovanju s filozofsko fakulteto ob 100. obletnici rojstva velikega makedonskega pesnika in jezikoslovca Blažeta Koneskega izdali njegovo zbirko pesmi Kraljevič Marko. Več o tem v posnetku oddaje NaGlas! spodaj.

Gospa Soleva Vardjan, kako velik podvig je za vaše društvo, MKD Ljubljana, sploh izdati knjigo, organizirati koncert ali likovno kolonijo?
Seveda je to velik podvig. Ne samo zato, ker se vsega tudi sama udeležujem, ampak organizirati, da vse skupaj deluje ... Gre za timsko delo, da niti ne omenjam finančne konstrukcije, ki mora biti stabilna, da bi se vse izpeljalo do konca.

Ste ena od ustanoviteljic prvega makedonskega društva pri nas leta 1991. Gre za MKD Ljubljana. Kaj je to pomenilo v tistem času?
Po osamosvojitvi Slovenije so se Makedonci naenkrat počutili oddaljeni od svoje domovine Makedonije in so nujno potrebovali formalni okvir za druženje in delovanje.

... in ohranjanje makedonske identitete?
Tako je. Ohranjanje identitete je kompleksna zadeva, najprej jezik, to je steber nekega naroda, in vse, kar sodi zraven.

Ali imate zdaj možnosti za to? Kako se financirate, kako se organizirate? Še vedno veliko stvari sloni na entuziazmu?
Še vedno veliko tega sloni na entuziazmu. Toda brez pomoči Javnega sklada za ljubiteljske dejavnosti ne bi mogli obstati. Na začetku našega delovanja je bilo veliko donatorjev, da smo lahko vsaj naše delovanje začeli slavnostno z veliko proslavo v Operi, ko smo ustanovili naše društvo, in pozneje nadaljevali z obširnim programom, skorajda kot kakšna ustanova financirana od države ... Pa tega ni bilo (smeh).

Kako pa bi moralo biti?
Zdaj je financiranje težava. Seveda gre na sploh za težave s financiranjem v kulturi v Sloveniji. Skrčili smo svoje programe, tako rekoč na minimum, zlasti zdaj, ko je covid. Če pustimo zdaj covid, vprašanje so prostori, ker imamo na Metelkovi samo eno sobo, ki ni dovolj za tako veliko članstvo, da bi vadili, organizirali večje razstave, promocije knjig in predavanja …

Sami že vrsto let slikate. Kaj vas navdihuje?
Ko hodim v naravo, imam fotoaparat s seboj, če vidim kakšne barve, da so kaj posebnega, da kaj vibrira v zraku, to posnamem in potem doma poskusim kaj iz tega narediti. Včasih mi uspe, včasih ne. Ko hodim po muzejih, po svetu, sem vsa navdušena ... in si zapomnim marsikaj, zlasti impresionisti so mi pri srcu, rada kaj naredim v tej maniri. Priznam, da sem kar uspešna pri tem.

Ali po vseh teh letih še vedno pogrešate Severno Makedonijo? Kaj je tisto, kar najbolj pogrešate v Sloveniji?
Zelo pogrešam Makedonijo. Starejša sem, bolj jo pogrešam. A ni to čudno? (smeh) Čeprav imam tukaj družino. Pogrešam predvsem podnebje, sonce ... Medčloveški odnosi v Makedoniji so zelo sproščeni, ljudje pokažejo čustva, pojejo na ulici. Da ne govorim o hrani, biozelenjavi in sadju … To pogrešam.