Ker končno, zakaj bi brcal žogo s fantom iz sosednjega bloka, če lahko brcaš z Messijem pa z Ibrahimovićem. Pa čeprav zgolj virtualno. Toda bralci stripov še vedno obstajajo. Med njimi pa so nekateri pravi navdušenci. In za te je pred nekaj leti svoja vrata odprla Strip.art.nica. Prva trgovina, specializirana za stripe v Sloveniji. Toda Strip.art.nica ni zgolj trgovina, je zbirališče tistih, ki strip mislijo, ki o stripu sanjajo ... Pri njem se zadržujejo, se pogovarjajo in zanimajo za vse, kar je povezano s stripom. Nekateri želijo objaviti svoj prvi strip, drugi bi radi prišli do kakšnega redkega, že davno pozabljenega primerka. In gospod, ki jim lahko uresniči sanje, želje, je Sandi Buh. Lastnik Strip.art.nice, stripovski založnik in navdušenec.
Ali so stripi pri nas blago, ki gre tako rekoč za med?
Kot nekdo, ki prodaja stripe, lahko odgovorim takole: prodaja je dobra otrokom do 12. leta, potem nam zaradi premajhne izbire zbežijo na računalnik.
Kako tukajšnje okolje dojema in sprejema strip?
Presenetljivo dobro, čeprav večino stripov beremo v tujih jezikih.
Tomaž Lavrič je bil, denimo, med nominiranci za nagrado Prešernovega sklada, toda podelili mu je niso. Kaj nam to lahko pove?
Da so strokovne žirije sestavljene iz strokovnjakov, ki si nagrade podeljujejo med seboj, navadni smrtniki pa za večino nagrajencev še nikoli nismo slišali, ker so njihova dela razumljiva in všečna samo njim samim. Sicer pa bo Tomaž Lavrič še večkrat nominiran za eno izmed Prešernovih nagrad in slej ko prej jih bo s svojo kakovostjo prisilil, da mu jo dajo. Če ne prej pa takrat, ko bom jaz v strokovni komisiji.
Pa vendar ste odprli trgovino s stripi v okolju, ki ni naklonjeno deveti umetnosti. Zakaj? Imate morda samomorilska nagnjenja?
Vsekakor! Utopil se bom obešen v avtomobilski nesreči. Navodila za to spektakularno smrt pa dobite v Franquinovih Črnih mislih.
Mnogo otrok se prvič sreča s stripom, še preden zna brati. Zakaj?
Ker ima strip čarobno moč sporazumevanja tudi brez znanja branja.
Kdaj ste se vi prvič srečali s stripom?
Pri petih letih s prvo številko Crtanih romanov.
Kaj vas pa danes najbolj navdušuje?
Lepa ženska ob intimni večerji. In še potem tisto, kar sledi pozneje.
Se stripovske šole med sabo razlikujejo? Mislim, francosko-belgijska kot tista najbolj znana, od italijanske ali exjugo?
Odgovrim lahko tudi takole: kakor klasika in rock, čeprav se igra z istimi inštrumenti.
Kaj pa domača ponudba? Vem, da sodelujete z večino slovenskih avtorjev, pa vseeno; bi koga še posebej izpostavili?
Prva liga so Miki Muster, Kostja Gatnik, Tomaž Lavrič, Zoran Smiljanić in Kolle, kar nekaj pa se jih trudi, da bi iz druge lige prešli v prvo, in kar dobro jim gre.
Moji prvi spomini na stripe segajo v čase Zagorja in Blaka, potem na Alana Forda. Sem pripadnik generacije, rojene sredi šestdesetih. Kaj so moji in vaši vrstniki takrat brali drugje po svetu in kaj pri nas?
Kakovostnih stripov v Jugoslaviji nikoli ni manjkalo. Spomnimo se samo na Panoramo, Stripoteko, Zenit, Zvitorepca, Strip Art, Cak, Spunk ...
Zakaj je Alan Ford tako zelo sedel na dušo povprečnemu prebivalcu nekdanje Jugoslavije? Kaj nam je sporočal?
Ker se je norčeval iz obljubljene dežele Amerike, ker nam je že takrat povedal, da tudi tam ni vse idealno, zdaj pa mi živimo to življenje. Predvsem naši politiki so ga zelo pazljivo prebirali, najbolj se jih je prijelo "kradi revnim in dajaj bogatim".

Sam sem se iz stripov, recimo, naučil srbohrvaško. Torej časa z branjem in listanjem stripov nisem metal proč, pa čeprav mi je mama to vseskozi očitala. Kako je s tem? Kaj se iz stripov lahko naučimo?
Branje stripov je način življenja. V njih najdemo vse: zgodovino, humor, žalost, napoved prihodnosti ... V nasprotju s starim prepričanjem, da je strip za nepismene, danes velja naslednje: strip ni za bedake. Z njim si širimo obzorje in posladkamo dan.
Ljubitelji stripa so tako rekoč posebna kasta ljudi. Za kakšne ljudi to gre?
Ne znam povedati. Mogoče je še najbližji odgovor ta, da so to zvedavi ljudje odprtega duha.
So med njimi bolj zastopani moški ali ženske?
Moški, vendar berejo tudi ženske.
Po kakšnih stripih v glavnem posegajo ženske?
Po romantičnih grozljivkah, kot je Dylan Dog, na limanice pa jih lovim z Mustrom in Gemmo Bovery.
Vemo, da je Francija meka stripa. Kakšno pa je stanje na našem območju, v državah nekdanje Jugoslavije, v naši okolici?
V Franciji dnevno izide približno petindvajset knjig stripa, Hrvati in Srbi imajo trenutno fantastično produkcijo, mi pa ... recimo simpatično. Recimo, da je francoska tedenska produkcija podobna naši letni.
Nekoč ste dejali, da sodelujete z založniki in stripotržci v celi regiji, toda najtežje je delati s Slovenci. Zakaj?
Zato, ker so mi firme, katerih lastniki so v raznih strokovnih komisijah, upravnih odborih ..., dolžne denar. S tem, ko sem to povedal, si bom zaprl vrata do subvencij in nagrad, ki pa jih tako in tako tudi do zdaj nisem dobival. Naj kot zanimivost povem naslednje: v 11. knjigi Mikija Mustra je objavljena njegova kompletna bibliografija. Noben slovenski umetnik nima česa takega, pa tega nihče ni opazil. Potem mi pa pravijo, kako razne strokovne komisije pazljivo spremljajo vso produkcijo. Ja, pa ja!
Kje se oskrbujete s stripi, ki jih prodajate?
Poudarek je na nekdanji Jugi, po naročilu pa z vsega sveta.
Kako priti do informacij o novih stripih?
Najpreprosteje tako, da obiščete našo spletno stran.

Lahko v Strip.art.nici tudi naročamo stripe, ki jih nimate na polici? Kako to deluje?
Seveda. Je pa res, da imam najraje, da pokličete, se pogovoriva o zadevi in potem mi pošljete povpraševanje na elektronski naslov.
Strip.art.nica je neke vrste svetišče za vse tiste, ki imajo radi stripe. Žal je edina pri nas. Pa vseeno; zahajajo v vašo trgovino ljudje morda tudi samo brati, listati stripe, se družiti in razpravljati o stripih?
Popravek! Sta še dve manjši trgovini, ena v Celju in druga v Ljubljani. Sicer pa, ja. Pridejo na debato, vendar moram odkrito priznati, da je včasih moteče že leta iz dneva v dan poslušati isto zgodbo. Ampak dobro, saj sem verjetno jaz isti.
Obstajajo slabe in dobre knjige, slabi in dobri filmi, obstajajo pa tudi slabi in dobri stripi. O slabih ne bova izgubljala besed. Zanimajo naju dobri stripi. Kaj je dober strip? Kdaj lahko rečemo, tale strip je pa res dober?
Sto ljudi, sto okusov. Naučil sem se, da nič več ne kritiziram, ker se dogaja, da je pa nekomu drugemu to super všeč. Pa nekajkrat sem tudi izpadel že teliček, ker nisem imel pojma o stvari. Velja pa med stripovskimi pacienti: dobra risba + dober scenarij = orgazem.
Tadej Čater