90 let pozneje je filmski ustvarjalec Benjamin Kreže o njih posnel dokumentarni film Lačni, bosi in slavni, v katerem spregovorijo zadnji še živeči slavčki oziroma slavčice, obenem pa film predstavlja njihove zvezdne trenutke. Omenimo lahko dva: da so bili leta 1936 na prvem mednarodnem glasbenem kongresu v Pragi razglašeni za najboljši pevski zbor na svetu, boljši od znamenitih Dunajskih dečkov. In da je bil prvi radijski prenos iz Evrope v Ameriko leta 1938 prav prenos njihovega nastopa.

Pozabljeni fenomen mladinskega pevskega zbora, ki so ga v 30. letih prejšnjega stoletja poimenovali Trboveljski slavček, "govori o tem, kako je v nemogočih razmerah in v od vseh pozabljenem okolju mogoče ustvariti vrhunsko umetnost in osvojiti svet".

Medvojni pevski zbor, ki je z vlakom prepotoval 20.000 kilometrov, je ustanovil učitelj, zborovodja in v številnih pogledih tudi drugi oče Avgust Šuligoj. V njih je prepoznal pevski talent in ga izbrusil do popolnosti. "Ob briljantnih izvedbah najzahtevnejših zborovskih kompozicij so tudi najbolj priznani svetovni muzikologi samo strmeli," opisujejo ustvarjalci filma.

Film je ustvarila produkcijska hiša Solsticij v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu Republike Slovenije. Koproducenta sta bila RTV Slovenija in Staragara. Scenarist in režiser je bil Kreže, direktor fotografije Jure Černec, producentka pa Slađana Vide. Naratorka filma je Irena Kovačević.

"Dal nam je občutek, da smo del nečesa velikega."
Film si bo v četrtek mogoče vnovič ogledati v Delavskem domu Trbovlje, projekcije pa so bile pred tem že denimo na Festivalu slovenskega filma in v Slovenski kinoteki. Kinotečno občinstvo si je lahko film ogledala v družbi Vide Dolinšek, poslednje živeče slavčice. V njenih spominih na čase otroškega zborčka Trboveljski slavček in zborovodje Šuligoja odmeva misel: "Dal nam je občutek, da smo del nečesa velikega."

Projekcija je potekala v okviru rednih mesečnih večerov Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije. Ta je v tem projektu sodeloval s filmskim arhivskim gradivom, ki ga hrani pod naslovom Trbovlje. Filmski posnetki so nastali v tridesetih letih prejšnjega stoletja in predstavljajo izjemen zgodovinski vir za znanstveno raziskovanje ter so dodana vrednost novega filma, so povedali pri Solsticiju.

Tematika je režiserja začela zanimati med snemanjem filma o glasbeniku Viliju Fajdigi, Bluz črnih revirjev. V tistega je namreč vključil glasbo (povojnih) slavčkov, trboveljskega zbora iz časa po drugi svetovni vojni. Tako je izvedel za njihove predhodnike in začel raziskovati. Kot je ugotovil, so bili štirje nekdanji pevci zbora še živi, zato jih je poiskal.

"Navdušujejo me zgodbe o podcenjenih; nemogoče stvari, ki se zgodijo v razmerah, ki jih nihče ne pričakuje. Danes nimamo ničesar, s čimer bi lahko primerjali," pravi Kreže, ki je sicer Trboveljčan in deluje kot vizualni umetnik, avtor večmedijskih postavitev ter scenarist in režiser, ki je poleg že naštetih filmov posnel tudi eksperimentalni film Lungodrom.

Po besedah producentke Vide je to "velika zgodba, v ameriškem polju bi iz tega naredili strašen spektakel. Gre za zgodbo, ki se razgrinja od bede do blišča, iz razmer zapiranja rudnikov in občutka brez prihodnosti. Orkester jim je igral, medtem ko so jedli kaviar. Navdihujoče je njihovo sporočilo, kaj vse je mogoče."

K filmu jo je najbolj privabljal pedagoški moment. "Šuligoj je otrokom dal dostojanstvo, ko je verjel vanje. Film uči na neki način lepote, to, da so naredili nekaj lepega, pustimo ob strani socialno priznanje. Starši niso imeli niti časa zanje, on pa jim je dal ljubezen do petja. Obenem pa me močno pritegnejo projekti, ki so postavljeni v 30. leta prejšnjega stoletja, takšen je bil denimo portret nepoznanega slovenskega filmskega avtorja Ivana Bolleta," pove Vide.

Režiser in producentka poudarjata, da je bilo težko dobiti gradivo iz tega obdobja, veliko pomoč pa so jim nudili tudi v tujih arhivih, med njimi so bili Jugoslovanski filmski arhiv v Beogradu, ter filmska arhiva na Dunaju in v Pragi.

Radijski posnetek neposrednega prenosa iz Evrope v Ameriko je odkril Joe Valenčič, eden najdejavnejših članov slovenske skupnosti v Clevelandu, in ga predal Slovenski matici. Ta posnetek po mnenju Vide še dodatno osvetljuje dejstvo, kako zanimiva je bila za Američane Jugoslavija in kako velika zgodba so bili medvojni slavčki.