To je bil čas izredno dolge vladavine Ludvika XIV. (1643–1715). Ta ni znan zgolj po Versaillesu, centraliziranju francoske oblasti in da je Francija postala velesila, ampak tudi po tem, da je v tistem času francoščina postala vodilni diplomatski jezik in jezik evropskih elit.

Moliere je verjetno poleg Shakespearja najpogosteje uprizarjan klasik. "Ko sem bil mlad, sem imel odpor do klasikov z vidika, da so pretirano cenjeni. Ko sem bil star 27 let, sem že režiral Hamleta in sem bil prepričan, da vem vse o njem," pove Slobodan Unkovski, režiser tokratne uprizoritve Skopuha v SNG-ju Drama Ljubljana.

"Vse bi vzel, pa ničesar ne dal. Njegova identiteta so denar, bogastvo, zlato." To je identiteta skopuha oziroma Skopuha z veliko začetnico, ki so ga tokrat uprizorili dan po Molierovem 401. rojstnem dnevu. Dante je v Božanski komediji skopuhe skupaj s pohlepneži uvrstil v četrti krog pekla. Piše: "V njem trpijo razsipneži in skopuhi, razdeljeni v dve krdeli, ki drug proti drugemu s prsmi valita ogromne skale. Vsaki od teh dveh trum je določena polovica kroga, na sredi kroga pa se srečata in tedaj se začne psovanje, razsipneži sprašujejo skopuhe: 'Zakaj stiskaš', oni pa jim vračajo 'Zakaj razsipaš?'" (prepesnil Andrej Capuder)

Skopuh terja višje obresti
Oderuštvo poudarja tekst tudi z opazko o lasuljah, ki so jih v tistem času posojali. Tedaj je bila najvišja obrestna mera pet odstotkov, a ’skopuh je terjal več. Zgodovina kapitalizma sega pred Molierov čas, v zgodnjo renesanso.

Nekako velja, da naj bi bili najbolj etični kapitalisti 19. stoletja v Veliki Britaniji. Molierov skopuh zagotovo ni tak. Ne zaupa nikomur, pripravljen se je boriti za vsak novec. V predstavi ga izvrstno uprizori Bojan Emeršič kot večno namrgoden in sumničav lik. Izpostaviti velja tudi Sabino Kogovšek, ki je zares sijajna v vlogi skopuhove hčerke Elise.

Klasična komedija zmešnjav
Skopuh je komedija zmešnjav in da uprizoritev takšnega teksta ne deluje zastarelo, je potrebno mojstrstvo. Slobodan Unkovski ga ima, tudi zaradi seznanjenosti s slovenskim gledališčem: "Imam zgodovino s slovenskim gledališčem. Leta 1991 sem tudi v Drami režiral Peera Gynta in pozneje Molierovega Ljudomrznika. Delal sem tudi v Novi Gorici in v Mestnem gledališču ljubljanskem, tako da imam s slovenskim gledališčem precej izkušenj," pravi Unkovski, ki tudi odlično razume slovensko.

Če poznaš snov, jezik ni ovira
Seveda se vedno postavi vprašanje izbora igralcev. Če režiser ni fizično prisoten, je to relevantno vprašanje. Unkovski pove, da si je vnaprej pogledal posnetke predstav in tako izbiral igralce. "Delal sem tudi v Nemčiji in na Švedskem, pa jezikov ne razumem. Ampak poznam snov, dramo in replike," pravi Unkovski o tem, ali je neznanje jezika nujna ovira.

Zanimiva intervencija v predstavi je večkratni nastop delavcev v rumenih jopičih. Popolnoma jasen njihov nastop ni, težko ga umestimo v tekst. Lahko pa ga razumemo kot navezavo na skorajšnji začetek prenavljanja Drame. In glede na odziv občinstva ga lahko razumemo kot posrečen.

Moliere ni skrivnostna osebnost kot Shakespeare, ki je svojega skopuha ustvaril z Judom Shylockom v drami Beneški trgovec. Kot v gledališkem listu zapiše dramaturginja predstave Diana Koloini, so se skopuhi v dramah namnožili v času realizma, ki je tudi čas vzpona kapitalizma. Velja se seveda vprašati, kdo so skopuhi danes. Današnji bogataši želijo biti anonimni, kvečjemu njihove partnerice ali žene bogastvo nakazujejo na družbenih omrežjih.

Če povzamemo: režiserju Slobodanu Unkovskemu je z ekipo uspela vrhunska predstava, ki historičen tekst prilagodi sedanjosti in z izvrstno igralsko ekipo nikakor ne dovoli občutka, da je predstava dolga, torej skoraj tri ure.