Naloga je preprosta: pet filmov, ki ste jih že videli in jih priporočate ali pa se jih iz takšnega ali drugačnega razloga veselite. Svojo petko so nam že razkrili selektor festivala Simon Popek, filmska recenzenta Matic Majcen in Denis Valič ter MMC-jevi recenzentki Ana Jurc in Kaja Sajovic. Danes svoj "lonček" pristavlja še novinarka Veronika Žajdela.

Na filmskih festivalih si program razdelim vedno enako, v tri skupine: v prvi so filmi, ki jih bom šla gledat, pa če bo treba par ur stati v vrsti, bom brez zajtrka/kosila, lahko lije kot za stavo ali je brez oblačka in 37 stopinj, skratka, ko bo projekcija, bom v dvorani. V drugi so filmi, ki jih bom šla pogledat, če se bo časovno izšlo, in v tretji so filmi, ki jih grem gledat, če imam slučajno luknjo na urniku, ker je kaj drugega odpadlo (te luknje po navadi nastanejo, ko prideš prepozno pred dvorano in kljub prioritetni press akreditaciji ostaneš pred vrati, ker je dvorana polna).

V prvi skupni so po navadi kaki trije, morda štirje filmi, večina pade v drugo skupino in v tretji tako ostane tista peščica filmov, za katere tako ali tako že po objavi line up-a dotičnega festivala ni bilo jasno, kaj sploh počnejo tukaj.

In potem pride letošnji Liffe. Gospod Simon Popek, res hvala, da ste mi po šestih letih popolnoma porušili festivalski sistem! Kajti tokrat 95 % filmov pade v prvo kategorijo. Na srečo sem nekatere že ujela, bodisi v Cannesu bodisi v Benetkah, tako da bom vsaj na sendvič lahko šla vmes. :-)
Najtežja naloga je iz res odličnega programa izluščiti pet naslovov. Spodnji nabor so filmi, ki sem jih že videla, ki so me navdušili in za katere verjamem, da bodo navdušili tudi vas, Liffovska publika. Ker pa je tudi pri filmih okus stvar vsakega posameznika, naj ta uvod zaključim z dejstvom: kateri koli film boste šli pogledat na Liffe, s prav nobenim ne boste brcnili mimo.

Čarovnik iz Oza, r. Victor Fleming (1939)

Začela bom s klasiko, ki bi jo lahko uvrstili v obvezno šolsko filmsko gradivo, in sicer prvič v, recimo, drugem razredu OŠ, potem v prvem letniku srednje šole in še enkrat na faksu. Wizard of Oz je doživel premiero leta 1939 in je še danes eden najbolj znanih in gledanih filmov vseh časov. Že leta 1956 ga je združenje Televison broadcast of the film v ZDA ponovno predstavilo občinstvu in skozi naslednja desetletja je vsakič znova dobil pripis, da je kulturno, zgodovinsko in estetsko zelo pomemben film.

Režiral ga je Victor Fleming, a je bil še pred koncem snemanja s strani studia MGM prisiljen hkrati reševati in nato tudi dokončati problematični V Vrtincu. Isti človek se je podpisal pod dva izmed najbolj znanih ameriških filmov vseh časov, in to bolj ali manj istočasno. Klobuk dol. Glede na to, da sem Judy Garland videla potovati po rumeni opečnati cesti le na malem zaslonu, je skrajni čas, da jo končno vidim tudi na velikem platnu.

Gospod Turner, r. Mike Leigh (2014)

Premiera je bila na filmskem festivalu v Cannesu. Leigh je znan po tem, da na snemanjih praktično nima scenarija oziroma ne snema po njem, pač pa pusti igralcem proste roke pri improvizaciji. Čeprav gre za biografijo, ni bilo kaj veliko drugače tudi na snemanju g. Turnerja. Spremljamo zadnjih 25 let življenja ekscentričnega britanskega slikarja J. M. W. Turnerja (1775-1851). Soočen s smrtjo očeta, z nesebično ljubeznijo gospodinje, razpet med visoko družbo in strastjo do lahkih dam, odobravanja ali zgražanja umetniške akademije, ljubeznijo do potovanj, predvsem pa do slikanja. Tudi če niste Turnerjev vsevedec, ste zagotovo slišali za zgodbo, ko se je privezal na jambor ladje v res hudi nevihti, ker jo je pač želel naslikati. V vrtinec njegovega boemskega življenja vstopi Mrs. Booth in prebudi v njem novo voljo do življenja. Timothy Spall, ki se je slikanja za to vlogo začel učiti skoraj dve leti pred začetkom snemanja, je bil že - med drugim - nagrajen v Cannesu, zagotovo pa se mu obeta še kaka nominacija in morda tudi kipec v prihajajoči sezoni nagrad.

Oblaki nad Sils Mario, r. Olivier Assayas (2014)
Še en odličen film iz letošnjega nabora v Cannesu. Juliette Binoche kot zvezdnica Maria in Kristen Stewart kot njena asistentka/prijateljica/managerka/vest/tolažnica/inšekaj Valentine. Mario povabijo, da bi po 20 letih znova zaigrala v predstavi, ki jo je izstrelila med zvezde. Bi kar hitro sprejela, če bi šlo za isto vlogo, a v zrelih letih (kar je sicer v Hollywoodu že takoj po 30. letu, v evropskem filmu pa v to skupino pošiljamo vse po 45. letu) pač ne moreš igrati 20-letnice. Spremljamo njen boj med realnostjo in umetniško fantazijo, resnice o minljivosti slave, stanju filmskega sveta in mladih igralkah, ki neusmiljeno korakajo svojim zadanim ciljem naproti, ne glede na to, koga vse spotoma pohodijo. Upam, da bodo predstavo iz filma tudi realno kdaj izvedli, rada bi jo videla. In ekstra pohvala Kristen, me je prijetno presenetila.

Nikogaršnji otrok, r. Vuk Ršumović (2014)
Film je bil prikazan v Benetkah v okviru Mednarodnega tedna kritike. Jugoslavija v 80. letih letih in nato na prelomu desetletja in njen razpad na samostojne države. Zgodba dečka Harisa, ki je odrasel med volkovi in bil nato vržen nazaj med ljudi, je po sinopsisu precej klasična, skoraj šablonska verzija filma o razpadu neke države, cele palete čustev in dejanj, ki jih je človeška rasa zmožna in polna vseh stereotipov o Bosancih, Srbih in še kom. A kljub temu je to film, ki se me je v Benetkah najbolj dotaknil. Človek ni žival. A včasih narediš večjo krivico živali, če ga primerjaš z njo. Po ogledu filma priporočeno druženje in splošne debate, za mirnejši spanec.

Žurerka, r. Marie Amachoukeli, Claire Burger in Samuel Theis
Angelique je 60-letna nekdanja dama noči, ki še vedno rada zahaja v klube, rada nazdravlja in pleše v družbi (mladih) moških vse do zore. V kabaretu na francosko-nemški meji še vedno občasno sprejme kakšno stranko, a ker je teh vse manj, se zaveda, da bo morala spremeniti način življenja. Priložnost za to se pojavi, ko jo redna stranka Michel zaprosi za roko. A kmalu se izkaže, da ni tako preprosto pretrgati vezi in začeti znova. Party Girl temelji na resničnem življenju Angelique Litzenburger, z nekaj umetniške svobode seveda, in v zasedbi ni poklicnih igralcev: skoraj vsi igrajo sami sebe (med protagonisti je sodelovanje odklonil le Michel).

Za konec

O filmu, ki je odprl letošnji beneški festival, o vrhunskem ansamblu in veliki vrnitvi Michaela Keatona je bilo povedanega že veliko. Tako da naj samo dodam, da se vsake toliko najde film, ki ne samo izpolni pričakovanja, pač pa jih celo preseže: Birdman, Alejandro G. Inarritu.