Tokrat svetuje MMC-jeva kulturna novinarka in recenzentka Ana Jurc, ki je v uvodu svojega izbora "top 5" zapisala: "Ker vsi vemo, kateri prominentni filmi bodo letos deležni največ pozornosti in podrobnih pretresanj – Neonski demon, Ona, Nočne ptice ... — in ker so jih tako elokventno izpostavili že moji kolegi, se bom v celoti ognila sekciji Predpremier in opozorila na kak film, ki ste ga morda v prvi analizi sporeda preskočili."

Končni obračun (Free Fire, 2016), r. Ben Wheatley
Ben Wheatley je iz leta v leto vidnejši (in noro zaposleni) britanski režiser, ki v Ljubljani praviloma gostuje v okviru Kinodvorove Noči grozljivk: psihološka srhljivka Spisek za odstrel (Kill List, 2011) ostaja ena mojih bolj travmatičnih filmskih izkušenj, obešenjaški humor Turistov (Sightseers, 2012) je žanrski posladek, lanska Stolpnica (High-Rise) pa poleg golega Toma Hiddlestona in čudovite fotogafije ponuja tudi provokativen (čeprav ne dokončno razdelan) razmislek o razrednem boju. Končni obračun, Wheatleyev hommage ultranasilju kriminalnih dram iz sedemdesetih, se lahko pohvali ne samo z impresivno igralsko zasedbo - letošnja oskarjevka Brie Larson, Cillian Murphy, Armie Hammer itd. - ampak tudi z Martinom Scorsesejem v vlogi izvršnega producenta. Je pa res, da so ugledni kritiki Končni obračun opisali kot "razočarujoč spoj kopij Quentina Tarantina in Guya Ritchieja, ki mu manjka pridih perverzije ali bizarnosti". Zame bo ogled kljub temu obvezen, a ne recite, da niste bili posvarjeni.

Vlažnost (Vlažnost, 2016), r. Nikola Ljuca
Če se je še do nedavnega zdelo, da je hrvaška kinematografija najrelevantnejša v filmski industriji nekdanje Jugoslavije, pa so se v zadnjih letih na ta prestol zavihteli predvsem mladi srbski filmarji, ki vsak na svoj način pristopajo k shizofrenosti sodobne srbske družbe. Če sta Stevan Filipović (Srednješolci) lani in Maja Miloš (Klip) predlani šokirala s svojima ekscesnima, naturalističnima spustoma v džunglo odraščanja, je Vuk Ršumović kaos vojne v Nikogaršnjem otroku tematiziral skozi resnično zgodbo o divjem dečku. Miloš Timotijević, ki je imel v Ršumovićevem filmu stransko vlogo, je v Vlažnosti, prvem celovečercu 27-letnega Nikole Ljuce, v prvem planu, in dokazuje, da je najbrž največje igralsko odkritje zdnjega desetletja na Balkanu. Petar, mlad japi, skuša v javnosti ohranjati fasado "srečne družine", medtem ko panično išče svojo izginulo ženo. Vlažnost, ki je premiero doživela na berlinskem filmskem festivalu, je nepretenciozen, natančen, oster film, ki ga ne kazijo tipične hibe dolgometražnih prvencev (nefokusiranost, razvlečenost, togi dialogi). Neusmiljeno nastavi zrcalo praznosti in banalnosti navzven uspešnega življenja, obenem pa se poigrava z elementi srhljivke in psihološke drame.

Duh panja (El espíritu de la colmena , 1973), r. Víctor Erice
Dežela Luisa Buñuela in Pedra Almodóvarja je po mojem mnenju na Liffu redno preslabo zastopana: morda Španci ta hip res niso v vrhu svetovne oz. celo evropske kinematografije, a vsako leto bi me zanimalo videti vsaj dobitnika nagrade goya, "španskega oskarja". Kakor koli že, letos se na Iberski polotok podajamo z zaključnim filmom, Mojo divjo nočjo Alexa de la Iglesie in v sekciji Retrospektiva, katere rdeča nit je moto "Film gre v kino". Duh panja, "morda najbolj poetičen španski film 20. stoletja", je lirična hvalnica odkrivanju sveta prek filmskih podob. Ideja, s katero se filmofili najbrž lahko identificiramo. Obenem Duh panja funkcionira tudi kot programska zavrnitev narativnega, logičnega filma v prid čustev in preprostih, s simboliko prežetih podob.

Schneider in Bax (Schneider vs. Bax, 2015), r. Alex van Warmerdam
Še en predlog iz meni ljube sekcije Ekstravaganc, ki letos zveni še posebej obetavno. Kdor je predlani na Liffu ujel nihilistično, komično nizozemsko srhljivko Borgman, novega filma Alexa van Warmerdama verjetno ne bo hotel izpustiti. Tudi tokrat je pred nami srhljivka, ki pa svoj subverzivni humor črpa iz na videz klišejske premise: dva poklicna morilca istočasno dobita naročilo, da morata pospraviti drug drugega. Warmerdam osebno se pojavi kot Bax, zblojeni, zasvojeni odvisnik, ki se bo morda pokončal kar sam, še preden se njegov tekmec sploh pojavi. Schneider je, po drugi plati, profesionalec, ki hoče misijo odkljukati in še isti dan ujeti rojstnodnevno večerjo s svojo družino. Čeprav Nizozemec bojda priznava, da je hotel Borgmanu slediti s filmom, ki bo njegovo popolno nasprotje, oba preveva ista nadrealistična atmosfera, Schneider in Bax pa je obenem veliko manj hermetičen od svojega predhodnika.

Možje in kokoši (Maen & hons, 2015), r. Anders Thomas Jensen
Danska komedija Možje in kokoši je bizarna družinska psihodrama, ki "odbitosti" ne prezentira kot glavni adut, ampak svoj bizarni svet vpelje kot najbolj samoumevno premiso na svetu. Iztirjena komedija absurda, ki s svojim skandinavskim smislom za humor vpelje teme nasilja in celo bestialnosti, in ki je v domovini bojda podrla rekorde gledanosti. In če boste šli v kino samo zaradi Madsa Mikkelsena (hej, povsem legitimen razlog!), se pripravite: elegantni, karizmatični Hannibal je skoraj neprepoznaven kot brkati kompulzivni masturbator Elias.