Ko se je v Jugoslaviji že napovedovala vzpostavitev kraljeve diktature in ko so se "slovenski podjetniki pritoževali nad davčno obremenitvijo industrije ter beograjsko carinsko in kreditno politiko, ki je bila bolj kot industrijsko razvitim (severozahodnim) delom države naklonjena manj razvitim (jugovzhodnim)" (Vodopivec, Peter v Od Pohlinove slovnice do samostojne države), je ljubljanski lekarnar Leo Bahovec na mednarodnem patentnem uradu v Bernu patentiral recept za čaj Planinka. S čajem, ki so ga med drugim oglaševali s sloganom, ki je tudi naslov razstave v Mestnem muzeju - "Za pomladno kuro priporočamo čaj Planinka!", je Bahovec dosegel izjemen uspeh. Že ko je 6. januarja 1929 izšel manifest kralja Aleksandra, ki je ugotavljal, da "med narodom in kraljem ne more biti več posrednika", je Bahovec prodiral na svetovni trg.
Oglaševanje kot v veliki Ameriki
Avtorica razstave Mojca Ferle nam je ob obisku razstave, ki predstavlja tako Bahovčevo lekarno na Kongresnem trgu kot tudi zanimivo družabno življenje Bahovčevih in drugega ljubljanskega meščanstva, povedala, da je imel Bahovec za prodajo čaja Planinka za čiščenje in poživitev krvi (preprosteje rečeno, šlo je za odvajalni čaj) podružnice na Dunaju, v Pragi, Bratislavi, Budimpešti, Trstu, Rimu, Zagrebu, Beogradu in celo v Tirani in Aleksandriji. Zanimiv pa je tudi Bahovčev vstop na ameriški trg. Bil je eden prvih pri nas, ki je osvojil sodobne oglaševalske strategije, ki jih je pri oglaševanju uporabljal predstavnik v Connecticutu.
Recepti ostajajo skrivnost
Ferletova poudari tudi vlogo Bahovčeve žene Lidije v podjetju. Rojena severna Primorka, katere družina se je v Ljubljano preselila po koncu prve svetovne vojne oziroma po priključitvi zahodnega dela Slovenije Italiji, je svoj pečat v podjetju pustila predvsem kot oblikovalka embalaže in oglasov. Njena je bila tudi ideja, da naj se embalažo Bahovčevih čajev prepozna po zeleni barvi. Pa niso izdelovali le čajev. Na seznamu produkcije Bahovčevega galenskega laboratorija je bilo več kot 40 pripravkov. Poleg čaja Planinka so bili 'uspešnice' še esenca Florida za masažo proti revmi, prašek Nosal proti nahodu, zdravilna mast za kožo Alpina, Slatinske tablete za hujšanje ter Smreka bonboni proti kašlju in hripavosti. Številni izmed teh receptov ostajajo skrivnost. Tudi na razstavi lahko tako vidimo recepte za več Bahovčevih "arcnij", pri katerih so na željo Bahovčevih dedičev zakrili količinska razmerja sestavin.
Zgodba o lekarni Pri zlatem orlu na Jurčičevem trgu, ki jo je Leo Bahovec kupil leta 1924 in ki jo je na takrat zelo eminentno lokacijo na Kongresnem trgu preselil leta 1927, je zgodba o uspehu. A to bi verjetno bila tudi brez Bahovčeve iznajdljivosti in podjetnosti. Biti lekarnar je preprosto bila formula za ugoden gmotni položaj. Po besedah Ferletove je bil namreč tako kot danes lekarnarski 'ceh' zelo močan in vanj se je bilo težko prebiti. Ko je Bahovec z magisterijem iz farmacije z zagrebške univerze leta 1922 postal najmlajši lekarnar v Ljubljani, je bilo v mestu 12 lekarn in vsem je šlo zelo dobro.
Na predzadnjem predvojnem dunaksjem opernem plesu
Tega, da jim je šlo zelo dobro, Bahovčevi niso skrivali. Predvsem to velja za trideseta leta, ko sta bila zakonca Lidija in Leo Bahovec člana vseh eminentnih družabnih krogov, vrhunec njune družabnosti pa je bil dosežen leta 1938. Takrat sta se podala na prestižni dunajski operni ples, kar so si lahko privoščili le najbogatejši. Mojca Ferle tako pove, da je bila udeležba na tem plesu velik podvig, saj si je bilo treba omisliti zares veličastno toaleto (večerna toaleta Bahovčevih z opernega plesa je tudi na ogled na razstavi), treba je bilo več dni preživeti v katerem izmed elitnih dunajskih hotelov, pa tudi samo potovanje ni bil le 'skok na Dunaj'.
Elitni avtomobilski klubi
Zelo verjetno sta se Bahovčeva na predzadnji dunajski operni ples pred drugo svetovno vojno podala kar z lastnim avtomobilom. Kot tudi v knjigi Od Pohlinove slovnice do samostojne države piše Peter Vodopivec, so se v tridesetih poslovneži in premožneži povezovali v elitnih združenjih, med katerimi so bile podružnice Rotary Cluba in avtomobilski klubi. Te 'družabne norme' sta se držala tudi Bahovčeva, ki sta bila člana kraljevega avtomobilskega kluba, pogoj za kar sta bili dobrodelnost in lastništvo avtomobila.
Zgradili dom Ivanu Mačku - Matiji
Poleg avtomobila so meščani svoj status radi pokazali tudi z naročanjem novih vil. Na območju med današnjim Cankarjevim domom in Tivolsko cesto je tako zrasla nova elitna četrt. In po načrtih arhitekta Jožeta Mesarja so na Erjavčevi cesti leta 1935 zgradili tudi modernistično vilo za družino Bahovec. Usoda te vile je simbolna za usodo Bahovčevih, pa tudi za usodo ljubljanskih podjetnikov ter inteligence. Po koncu vojne so namreč vilo družine Bahovec zaplenili, kot oznanilo kreda nove oblastne linije pa se je vanjo naselil partijski funkcionar Ivan Maček - Matija. Ko se je 35 let pozneje izselil, so vilo porušili.
21. aprila 1982 je že porušeno vilo znova obiskala Lidija Bahovec (mož Leo je bil že pokojen) in na list zapisala: "To je del stopnic vile mr. ph. Leon Bahovec na Erjavčevi c. št. 11 (preje 7). Dne 21. 4. 1982 so jo začeli rušiti. Istega dne sem si šla ob 22. uri še enkrat ogledat notranjost že porušenih sob, grozljivo, kaj so naredili iz tako lepega doma! Žalostni in trpko je bilo slovo!" Že prej pa je družino doletelo trpko slovo od lekarne. Tudi to so po vojni zasegli, Leu Bahovcu pa so prepovedali opravljati farmacevtsko dejavnost.