Letošnji Festival Fabula je v Ljubljani gostil priznano rusko književnico Marijo Stepanovo (1972). V Moskvi rojena pesnica, romanopiska in novinarka je avtorica 12 pesniških zbirk in številnih esejev; za svoja dela je prejela več domačih in mednarodnih literarnih nagrad, tudi leipziško knjižno nagrado za evropsko razumevanje. Stepanova je bila tudi glavna urednica neodvisnega spletnega časopisa, osrednjega dnevnega ruskega medija na področju kulture in umetnosti Colta, ki ga je ruska oblast leta 2022 prepovedala.

Zbirka esejev Z one strani, za katero je izbor naredila avtorica sama, je pri založbi Beletrina izšla kot sad kolektivnega dela prevajalcev Urše Zabukovec, Aleša Učakarja in Aljaža Glaserja. Stepanova v njej obravnava opuse in življenja Winfrieda Georga Sebalda, Susan Sontag, Franza Kafke, Nadežde Mandelštam in Marine Cvetajeve. "Zbirka poleg množice nadvse zanimivih referenc, ki jih avtorica nenehno plasti in odkriva, pokaže predvsem, da ima Stepanova izostren občutek za to, kako ohraniti intimnost, ta diskretni šarm buržoazije, ki v današnji kulturi razgaljanja vse bolj izginja," je o knjigi zapisala Nina Jerman.

Sorodna novica Marija Stepanova: Z one strani

Knjigo odpira zdaj že slaven esej z naslovom Rusko vprašanje, v katerem si avtorica zastavlja včasih neprijetna vprašanja o ruski identiteti, ki trenutno seje smrt in bolečino, ubesedi pa tudi zorni kot preganjane osebe, ki ne more več živeti v lastni domovini. "Ne morem se vrniti, dokler je Putin na oblasti," je povedala v pogovoru za MMC. "V trenutku, ko se to spremeni, pa bom pobrala svoje reči in odšla v Moskvo."

Še pred koncem leta bo, prav tako pri Beletrini, izšel njen roman Spomin spomina. V spodnjem pogovoru pa preberite mnenje Stepanove o aktualnih predsedniških volitvah, njeno teorijo o "Putinovem potvarjanju zgodovine" in razmislek o njeni lastni obsedenosti z dnevniško literaturo.

V uvodnem eseju, Rusko vprašanje, načenjate vprašanje odgovornosti in krivde. "Tisti, ki podpirajo Putina, in tisti, ki so se mu vsa ta leta poskušali upirati, so zdaj nerazločljivi v zgoščeni temi, iz katere se širi nevarnost." V tej kolektivni udeleženosti torej noben Rus ne more trditi, da "kar se dogaja, ni moja krivda"?

Mislim, da ni produktivno vse nianse kompleksne družbe pojasnjevati z isto ključno besedo. V praksi seveda vsak Rus ni agresor. Celo beseda "odgovornost" ima različne okuse in pomene. Vseeno pa se mi zdi, da lahko rečem, da smo vsi skupaj tvorili in še vedno tvorimo nekakšno celoto – družbo, ki se je razvijala v tako smer, da je Putin lahko prišel na oblast in ustvaril okolje, ki vpliva veliko širše kot samo na Rusijo. Putin osebno – in Putin kot ključnik – je odgovoren za ogromno stvari, ki se zadnja leta dogajajo po svetu. Rusijo lahko razumemo tudi kot testni model za globalne spremembe, preden so te vpeljane tudi drugod. V tem primeru Rusi nismo bili pripravljeni ustaviti razvoja dogodkov.

Zapišete tudi: "Mislila sem si, da se nimam ne za rusko ne za judovsko avtorico, še manj pa za predstavnico ruskojezične literature z njenimi nakladami in razstavnimi paviljoni. Všeč mi je bila misel, da predstavljam le samo sebe – in da tudi odgovarjam izključno zase. To je trajalo tako dolgo, da sem skorajda pozabila, kje in kako boli nacionalno, potem pa se je to začelo spreminjati, tiho, zahrbtno, za vedno pa se je končalo 24. februarja. Zdaj na vprašanje, kdo sem, odgovarjam: ruska pisateljica." Mar ni poezija, ki je vaš primarni medij umetniškega izražanja, antiteza takšnega kolektivnega mi? Mar ni poezija primarno izraz posameznikove individualnosti?

Ne nujno. Poezija na splošno je ubesedovanje osebnih izkušenj z novo rabo besed, ki so jih pred nami že stoletja uporabljali ljudje, ki govorijo isti jezik. Esenca, tekstura poezije je jezik – jezik je vedno krpanka citatov, ki jih pesniki uporabljajo eden za drugim. Včasih citate uporabljaš na zavesten način, drugič je v tvojem pisanju prisotna samo senca tujih besed. Včasih to počneš podzavestno, samo zato, ker je poezija vtisnjena tako globoko v različne plasti jezika. Poezija in prevajanje, ki je podaljšek poezije, sta kolektiven proces. Vsak individualen glas se vedno pridružuje zboru; od posameznikovih lastnih prijemov pa je odvisno, ali bo njegov glas izstopal. Ampak vedno ostaja ozadje, podton: kot pesnik nisi nikoli sam.

Zakaj pravite, da je vojna z Ukrajino "vojna preteklosti", s katero skuša Putin zavrteti uro nazaj?

O tem konceptu že dolgo razmišljam. Ko rečem, da je bila Rusija testni model za globalne spremembe, s tem mislim, da se zdaj cel svet pomika v isto smer. Vse več politikov zgodovino postavlja za zgled – in pri tem gre vedno za neko fiktivno zgodovino. Na primer Trump v svoji predvolilni kampanji ni pozival, da je "treba Ameriko narediti veliko", pač pa, da jo je treba narediti "spet veliko" – ključna beseda tukaj ni velika, ključna beseda je spet. Sklicuje se torej na neko različico preteklosti, ki pa je ni nikoli natančneje opredelil. Nikoli ni rekel "vrnimo se v petdeseta", kar ima po mojem dejansko v mislih – petdeseta leta Trumanovega šova, leta polnih kril in Technicolorja, leta blagostanja, velikih avtomobilov in velikih možakov. Verjetno so bili njegovi svetovalci dovolj pametni, da mu te dobe nikoli niso pustili izrecno poimenovati, ker ima zelo specifično politično ozadje. In tako torej namiguje na to nedoločno preteklost, ki je sicer fiktivna, a za ljudi še vedno dovolj privlačna, da lahko verjamejo vanjo.

Ko se je to isto dogajalo v Rusiji, je bil teren pripravljen, kajti zadnjih 90 let nikoli nismo imeli koherentne, enotne verzije preteklosti. Če dam zgovoren primer: imamo verzijo zgodbe o drugi svetovni vojni, ki pa izključuje grozote, pri katerih so sodelovali ruski vojaki. Vsi politični dogodki v ruski zgodovini zadnjega stoletja, in morda še prej, so zato odprti za reinterpretacijo, preizpraševanje. Je bila ruska revolucija pozitivna stvar ali pa morda ne? Kaj pa devetdeseta? So bila blagoslov, priložnost, da so se ljudje končno lahko odločali zase in zgradili demokratično družbo, čas, ko je bil tisk svoboden ipd.? Ali pa je bilo to desetletje obupa in uničenja, čas, ko ljudje niso vedeli, kaj naj s seboj? Seveda so to večplastna vprašanja, enoznačni odgovori ne obstajajo – obenem je pa to priložnost za politike, da polarizirajo družbo in vsa vprašanja reducirajo na črno-bela nasprotja. Tako se je vse začelo. Z uničevanjem zgodovine po delcih. Korak za korakom smo nato uvedli par zakonov "proti potvarjanju zgodovine", ki zagotavljajo, da se držimo uradne interpretacije preteklosti. Razprave o zgodovini so začele zasedati vse večji del javne sfere.

Naj vam dam primer: nekaj časa sem poučevala v tujini in hotela sem preveriti, kaj se dogaja doma. No, izkaže se, da je bila vroča tema z naslovnic v domovini Ivan IV., ruski car iz 16. stoletja – obupen tip, ki je mučil in pobijal ljudi tudi v svojem najožjem krogu. Skratka, debata se je glasila: Si Ivan Grozni zasluži kanonizacijo? Dilema bi težko bila bolj bizarna, ampak ljudje so o tem diskutirali z vso resnostjo, Facebook je bil poln všečkov in delitev na to temo. Ljudje so se počutili vključene, angažirane. Ampak, ne boste verjeli, ravno v tistem času se je odvijala tudi velika stavka avtoprevoznikov; zanje se ni zmenil nihče.

Torej je šlo za taktiko preusmerjanja pozornosti?

Tako je. Ljudi veliko bolj zanimajo spektakularna poglavja zgodovine kot pa banalne, vsakodnevne problematike, o katerih si je treba ustvariti mnenje, preden se spustiš v debato. Slednje terja precej časa in napora.

Občasno ljudi aretirajo, priprejo ali pa celo zaprejo zaradi izražanja stališč, ki se ne skladajo z "uradno" zgodovino. Eden od bolj bizarnih primerov je primer tipa, ki je bil pridržan, ker je podvomil o metodah, ki jih je Ivan Grozni uporabljal med obleganjem Kazana. To vam najbrž da občutek o družbeni klimi.

Gre tudi za to, da ima Putin lastno različico zgodovine, ki je v veliki meri osnovana na šund literaturi – to je zgodovina, ki jo pišejo teoretiki zarote. Ima pa seveda platformo in položaj, da lahko svoje razumevanje zgodovine preslika na svetovni zemljevid. Priča smo zgodovinski lekciji v živo: pred našimi očmi bi rad na novo vpeljal politične metode 20. stoletja. To pomeni uporabo brutalne sile, politične umore, zbiranje oboroženih sil na mejah ipd. Če si ogledate posnetke prvih ur in prvih dni invazije v Ukrajini, bi jih z lahkoto zamenjali s kakim prizorom iz filma iz štiridesetih let 20. stoletja ali pa z dokumentarnimi posnetki iz 2. svetovne vojne. Po mojem mnenju je to radikalna in grozovita metoda zgodovinske rekonstrukcije: dejansko je udejanjil svoje lastne spomine na stare filme, ki jih je gledal kot otrok v Leningradu. In zdaj skuša sebe, državo, ki ji vlada, in ljudi, ki v njej živijo, vrniti v idealizirani čas lastnega otroštva. Igrati se hoče Veliko domovinsko vojno, kot smo v Rusiji rekli drugi svetovni vojni. To je srhljivo, ker pomeni, da je Putin izgubil svojo pragmatičnost: to ni več mafijski kriminalec, ampak samo še nori zgodovinar z megalomansko ambicijo.

Na dan, ko se pogovarjava, je Rusija tik pred novimi predsedniškimi volitvami. Putin spet nima pravega nasprotnika, zdi se, kot da je izid določen že vnaprej. Kaj menite o akcijah, kakršna je napovedana iniciativa Noon Against Putin? So smiselne, čeprav verjetno ne morejo spremeniti rezultata?

Moram priznati, da sem zadnje čase precej črnogleda, še posebej po smrti Navalnega. V resnici nočem niti zastavljati vprašanja, ali je bil ubit s strupom ali so bile zanj usodne grozne razmere v zaporu – že to, da je bil poslan v tisti grozni kraj, je bila obsodba na počasno smrt. Ko zdaj ljudje govorijo o njegovi smrti, me spreleti srh: nisva bila tesna prijatelja, a se mi je zdel najbolj živ človek na svetu. V njegovi družbi si imel občutek, da si z osebo, v kateri je zbrano upanje vseh ljudi. Politično se je bilo lahko razhajati z njim glede različnih vprašanj, a kljub temu je nekako poosebljal možnost svetlejše prihodnosti za celo deželo. Njegova smrt je samo še ena ponazoritev tega, kako bolna je Rusija, v kako sprevrženi situaciji smo. Navalni je bil simbol upanja in zdaj je upanje izgubljeno.

Ampak ideje so vedno večje od posameznika in ga lahko preživijo.

To je načeloma seveda res. Ampak mislim na mlade v Moskvi, na prijatelje mojega sina. Vsi so šli na pogreb Navalnega in potem objavljali fotografije na družbenih omrežjih. Jaz pa sem precej starejša in imam že nekaj izkušenj, zato sem lahko razmišljala samo o tem, da obstajajo zelo sofisticirani programi za prepoznavanje obrazov in da se ti mladci izpostavljajo nevarnosti; oblastem ponujajo izgovor za nov krog aretacij in zapornih kazni. Točno to se je zgodilo maja 2012, pred Putinovo tretjo inavguracijo, in potem še neštetokrat. Sosednja Belorusija, kjer množično zapirajo protestnike, je nazoren primer tega, kako se lahko situacija še poslabša. Ne vem, na kaj naj upam, ampak če poskušam ostati v polju logike: to niso prve volitve, kjer je Putin en in edini kandidat, ostali pa so le za okras. In vsakič se kdo spomni, da je vendarle treba kaj ukreniti, da lahko vsaj imitiramo protest, da se nam ne bo zdelo, da je situacija popolnoma brezupna. Vsakič se to izkaže za polomijo. Ljudje, ki bodo opoldne protestirali na voliščih, bodo fotografirani, posneti in tako dalje. Oblasti bodo tako lahko brez kakršnega koli napora identificirale opozicijo.

Daljša obdobja svojega življenja ste preživeli v tujini. Je vaše izgnanstvo zdaj postalo trajne narave? Bi se lahko oz. bi se sploh hoteli vrniti, dokler je Putin na oblasti?

Nikoli si nisem želela emigrirati, čeprav sem imela za to veliko priložnosti, saj sem večkrat poučevala ali kako drugače gostovala na tujem. Zame je bilo kljub temu pomembno, da živim v domačem mestu, saj pripadam četrti generaciji moskovske družine. Moskva je moj dom, ampak trenutno je popolnoma jasno, da v Rusiji ne morem več objavljati svojega pisanja. Nočem se omejiti na pisanje poezije o rožicah in metuljčkih. Jasno, da se da tudi o metuljih pisati na zelo specifičen način, ampak dovolj stara sem, da se spominjam sovjetskih časov in tega, kako so morali pisatelji uporabljati ezopovski jezik izpustov, medbesedilnosti, podtekstov in podobnega, da so podali zelo preprosto sporočilo. Sama stremim k drugačnemu načinu ubesedovanja svojih misli – oziroma nočem, da država narekuje stopnjo kompleksnosti mojega pisanja. Če ostanem v Rusiji, lahko pišem, a ne morem objavljati. Torej se ne morem vrniti, dokler je Putin na oblasti. V trenutku, ko se to spremeni, pa bom pobrala svoje reči in odšla v Moskvo.

Kadar govorimo o konceptu "kolektivne krivde", s katerim sva pogovor začeli, imamo pogosto v mislih Nemce v odnosu do druge svetovne vojne. Trenutno se, vsaj s perspektive outsiderjev, pogosto zdi, da je ta kolektivna krivda Nemčijo pripravila do brezpogojne, a pogosto neopravičljive podpore politike Izraela, vsaj na državni ravni. Kako komentirate trenutno nemško zagato?

Res je, da sem živela v Nemčiji in čez pol leta se spet vračam tja, ampak, če sva natančni, trenutno živim v Parizu. Ne vem, če lahko zares poglobljeno komentiram nemško zunanjo politiko. Pomembno je, da ne primerjamo stopnje in načina spopadanja s kolektivno krivdo v Rusiji in v Nemčiji. Poskušam najti metaforo, ampak morda situacija niti ne potrebuje metafore. Po nekaj časa je lahko misliti, da kolektivna krivda nima transgeneracijskega vidika. "Prav, naredili smo domačo nalogo, dolgo smo sedeli v kotu za krivce in zdaj je čas, da se osvobodimo in gremo naprej." Ampak ali to res funkcionira po tem principu? Na primeru ruske družbe vidimo, da smo desetletja podcenjevali ali pa kar zanikali lastno krivdo pri zločinih komunističnega režima, ki je zatiral in nadziral lastne državljane. Če krivda in sram ostaneta nepredelana, to vodi zgolj v ponavljanje istih vzorcev.

V sklepnem eseju pričujoče zbirke, V tuji koži, pišete o procesu branja kot o "ekskurziji v drugi jaz": "Pri knjigi dobesedno postanemo tisti, o komer beremo ali pišemo, vstopamo v njegovo glavo". Vas je k pisanju pritegnil ravno ta obet preseganja omejitev lastnega življenja? Lahko prek jezika začasno postanete nekdo drug?

Dobro vprašanje, na katero nimam dobrega odgovora. Moje prozno delo Spomin spomina v slovenščini še ni izšlo, ampak v njem preletam različne žanre – gre za nekakšno solato ali pa ratatuj žanrov, če hočete: potopis, avtobiografija, zgodba o odraščanju, avtofikcija, esej, traktat o naravi spomina … To je torej knjiga-labirint, ki jo lahko berete kot roman, a so v njej življenja mnogih ljudi – umetnikov, mojih sorodnikov, ljudi, ki so mi blizu. Trenutno pa pišem druge vrste zgodbo, ki prav tako sopostavlja različne žanre, a ves čas pripoveduje eno samo zgodbo, zgodbo Britanke Anne Lister, lezbijke in piske dnevnika, ki je v prvi tretjini 19. stoletja opravila neverjetno potovanje po Rusiji. Bila je izjemna oseba, ki je zapustila ogromno količino dnevnikov – zapisala je več kot štiri milijone besed. Zanima me, kako je dojemala svet, pa tudi postopki pisanja dnevnikov. Zakaj se je zavezala obsežnemu, vsakodnevnemu dokumentiranju vsega, od vremena in odlomkov pisem, ki jih je prejemala in pošiljala, do nazornih detajlov lastne prebave in ljubezenskega življenja? Zakaj je ustvarila ta avtoportret v naravni velikosti in kako je to povezano z njenimi potovanji?

V ta projekt sem zatopljena že štiri leta – dalj, ko sem pisala, bolj jasno mi je bilo, da knjige ne bom mogla izdati v Rusiji. Še pred štirimi leti knjiga ne bi bila problem, zdaj pa jo to, da je moja junakinja pripadnica LGBTQ+-skupnosti, avtomatično diskvalificira, pa čeprav jo obravnavam v nevtralnem tonu. Dejansko je bilo to, da sem lahko stopila v tuje življenje, odmik od lastnega uma, lastnega telesa, od turobne situacije, v kateri smo. Zame je bila to odrešitev. Poezije včasih ne zmorem pisati, proza pa ti vedno ponuja nekakšen zasilni izhod in ti pomaga vztrajati.

V zbirki esejev obravnavate različne velike osebnosti svetovne književnosti, od Marine Cvetajeve in Kafke do Susan Sontag in Patricie Highsmith – večinoma gre za močne, neodvisne osebnosti. "Za pripovedovanje tuje zgodbe je posegala po tujih," zapišete o Susan Sontag. Kako ste izbrali, po katerih zgodbah boste posegli sami? V čem vidite njihov skupni imenovalec?

Napisala sem cel kup esejev o raznih pisateljih, več kot samo te, ki so bili zdaj prevedeni v slovenščino. Zanimivo bi bilo na neki točki vse zbrati na kup in poiskati skupne imenovalce – morda bi kak bralec videl širšo sliko, ki se meni izmika. Seveda pa tudi sama vidim določene rdeče niti. Obsedena sem s spominom, z različnimi načini nenamernega poustvarjanja preteklosti. Ne poskušam je opisati, rada bi jo shranila, tako kot shranjujemo fotografije na svojih telefonih, da se pozneje vrnemo k njim in smo presenečeni nad tem, kaj najdemo. Zanimajo me izseki, poglavja preteklosti, v katera se lahko potopimo in tam nekaj časa živimo.

Drug odgovor na to vprašanje pa je, da se preprosto prepuščam svojim obsesijam. Vedno sem imela to srečo, da sem lahko sama izbirala, o čem bom pisala. Ne pišem o pisateljih, katerih del ne maram; ne vidim pravega smisla v tovrstni negativnosti, vsaj ne v moji branži. Vedno znova se vračam k delom Susan Sontag, W. G. Sebalda – in gradivo se tako kopiči, kot bi se kopičile fotografije spominov. Zdi se mi, kot da na nek način postajajo moji sorodniki, počutim se povezano z njimi, rada bi ostala v stiku. (Smeh.)

V enem od intervjujev sem naletela na osupljiv podatek o vas: da preberete po eno knjigo na dan. Je to res? Je tak tempo posledica golega bralskega užitka ali pa del širšega projekta pridobivanja enciklopedičnega poznavanja književnosti?

Oh, ne, bognedaj, seveda to ni projekt. Mislim, da ta moja izjava potrebuje opombo: izrečena je bila v času pandemije, ko sem živela blaženo, zgolj v družbi svojega psa, družine in snega, ki je bil vsepovsod. Takrat nisem veliko pisala, ker se je življenje v pandemiji nekako ustavilo, sem pa veliko brala. Če hočem, sem sposobna zelo hitrega branja. Če bi spet imela toliko časa, primerne okoliščine in če bi bila dovolj mirna – vse to troje hkrati se najbrž nikoli več ne bo ponovilo skupaj – bi z veseljem spet brala v tempu ene knjige na dan. Časa karantene se spominjam kot nekakšnega paradiža.

Esej Proti neljubezni mi je pred oči priklical staro dilemo: ali lahko ločimo umetnost od umetnika, kadar je bil umetnik slab človek? V zvezi s pisateljskimi biografijami spomnite še na možnost sovražnega memoarista in njegovega nemilostnega očesa, na t. i. smetiščne spomine, ki se nam s svojo obrekljivostjo zdijo bolj verodostojni in resnični kot kanonske biografije, pa čeprav so tiste morda napisali posamezniki, ki so bili najbližje portretirancu.

Naš spomin je strukturiran tako, da si je lažje zapomniti tiste sočne, markantne podrobnosti. Včasih so to banalnosti, kot na primer podatek, da je imela Marina Cvetajeva sredi kuhinje ogromen koš za smeti, ampak to ostane v spominu še leta, desetletja. Seveda pa gre za širše vprašanje: pisatelji včasih so grozni ljudje. Obstaja krasna pesem britanske pesnice Sashe Dugdale, ki tematizira večplastno dediščino Erica Gilla (vpliven britanski kipar, grafični oblikovalec in knjigotiskar, o katerem se je skoraj 50 let po smrti izvedelo, da je spolno zlorabljal svoje hčerke, imel incestuozno razmerje s sestrama in spolno zlorabljal živali, op. n.). Kako naj ravnamo, če vemo, da je močno vplival na umetniško sceno svojega časa in, konec koncev, tudi na vsakdan vseh, ki smo dnevno videvali njegove stvaritve? Ali to, da o njem vemo nekaj groznega, uniči vse? Mislim, da tukaj ni enoznačnih odgovorov. Na moreš preprosto izbrisati delov zgodovine, s katerimi se ne strinjaš – ne moreš odvrniti pogleda in reči "to me vznemirja, nočem vedeti, raje bi vse to ignoriral". Nekako moramo nadaljevati z obema slikama v glavi, s pozitivnim in negativnim. Zato pa je življenje zanimivo in kompleksno.

Na koncu knjige bralec naleti na uredniški komentar, ki nas obvesti, da avtorica navedkov iz drugih del ruske in svetovne literature nikjer ne pospremi z opombo. Včasih v besedilu poveste, od kod je bil navedek, dostikrat pa tudi ne. Kaj je botrovalo temu literarnemu postopku? Ste hoteli zasnovati preizkus izobraženosti za bralca? Ali pa s to medbesedilnostjo zgolj prestopate prepad v času ter Puškina, Shakespeara in Pasternaka vnašate v sodobni kontekst?

Definitivno svojemu bralcu ne zastavljam ugank, ker ga cenim dovolj, da ga ne silim v igro skakanja skozi obroče. Zame je to notranji dialog. Včasih govoriš o temi, ki jo je že kdo obravnaval pred teboj, pa nimaš prostora in časa, da bi poiskal natančen citat ali bralca opremil z opombo. Za prvo plast prebiranja besedila to niti ni potrebno. Ko sva govorili o poeziji, sem omenjala "zbor" glasov različnih ustvarjalcev – bralcu bi rada ponudila občutek, da ni v družbi samo mojega, samcatega avtorskega glasu. Zrak je gost od prisotnosti tistih, ki so bili tu pred nami: rada bi, da bralec začuti njihovo prisotnost. Če se hoče potem bolj poglobiti v reference, to lahko naredi. Tudi Stravinski je v Pomladnem obredju citiral brez opomb, pa vseeno nekako spoznamo melodijo – in ko nekje naletiš na izvirnik, doživiš veselje ob odkritju. Več veš, več ti literarno delo lahko nudi.