Letošnji festival Fabula se je prejšnji teden uradno začel z gostovanjem Pola Guascha, mladega, angažiranega katalonskega literata. Pesnik in pisatelj se je v Sloveniji mudil že pred šestimi leti: ob Bohinjskem jezeru je takrat – s pesmijo o jezeru – dokončal svojo prvo pesniško zbirko, Tanta gana. Sledila sta pesniška zbirka La part del foc (Del ognja) in roman Napalm v srcu, za katerega je leta 2021 kot najmlajši dobitnik do zdaj prejel nagrado za najboljši roman llibres anagrama. Roman, ki je za zdaj preveden v vse glavne evropske jezike in slovenščino, je bil letos prirejen za gledališke odre, v delu pa je tudi že njegova filmska adaptacija.

Napalm v srcu, ki ga je v prevodu Veronike Rot izdala založba Beletrina, je fragmentiran, poetičen roman, v katerem so pripovedni segmenti prepleteni z verzi, pismi in celo fotografijami. Naš protagonist je mlad moški, ki mu ne poznamo imena – prav tako, kot ni popolnoma jasno, v kakšni opustošeni pokrajini in katerem brezupnem času se zgodba sploh dogaja. Vemo le, da protagonistov svet opredeljujejo različne oblike represije, pa tudi neuklonljiva želja po preživetju in ljubezni. Priča je bil nesreči in zaprtju skrivnostne Tovarne, prihodu obritoglavcev, vzpostavitvi vojaškega režima, izseljevanju sosedov in smrti bližnjih. V vasi, kjer je odraščal, ni razumljen, zato iz opustošenega doma, kjer živi z mamo, zbeži z ljubljenim Borisom, ki pa prav tako s seboj prinaša lastne travme. Je pobeg iz njune distopične (pa čeprav avtor te opredelitve ne mara) realnosti sploh mogoč? Obstaja kakšen onkraj, kamor se lahko zatečeta?

Pol Guasch je za MMC spregovoril o katalonski identiteti, o pisanju kot odkrivanju neznanih obzorij, o svojem statusu "čudežnega dečka" književnosti in o poetičnih pravicah v življenju. Več v spodnjem pogovoru.

Zanimivo je, da je po velikih jezikih – španščini, angleščini, francoščini, nemščini, italijanščini – slovenščina prvi "majhen" jezik, v katerem lahko beremo Napalm v srcu. Naključje ali simbolika? Prav v Sloveniji ste se namreč mudili, ko ste dokončevali svojo prvo pesniško zbirko.

Res je, tukaj sem dokončeval svojo čisto prvo knjigo, zato se je krasno vrniti šest let pozneje, ob izidu prevoda mojega pisanja v slovenščino. Takrat niti še nisem vedel, da bom kdaj romanopisec! Verjamem v tovrstno simboliko. Književnost pač ustvarja magijo. Pomaga nam razumeti stvari, za katere v svojem vsakdanjem življenju niti nimamo pravih besed. Jaz bi temu, da sem naredil cel krog in se vrnil na ta kraj, rekel poetična pravica.

V romanu večkrat načnete temo jezika, ki je lahko dom v enaki meri, kot je dom dežela. Čeprav Napalm v srcu namerno ne določa dogajalnega kraja in časa, pa zelo jasno razločuje med tistimi, ki govorijo "naš", in tistimi, ki govorijo "tuj" jezik. Ne morem spregledati vzporednic: tudi sami kot književnik živite v manjšinskem jeziku, "stisnjenem" med kulturo večjih in vplivnejših velesil, Španije in Francije. Katalonska kultura je morala vedno plavati proti toku. Je lahko večinski jezik orodje zatiranja?

Jasno, da sem med pisanjem razmišljal o svojem jeziku, katalonščini, ampak nisem hotel napisati samo zgodbe o svojem lastnem jeziku – konec koncev je zdaj prevedena v več drugih jezikov.

Jezikovno in kulturno zatiranje je seveda zgodovinsko izpričano dejstvo. Ampak mene zanima predvsem, kako lahko dve različni skupnosti soobstajata, kadar je ena večja od druge. Kako to vpliva na odnos med njima? Nisem hotel sprejeti stereotipa, da obstaja "velika, zlobna" skupnost in v odnosu do nje "majhna, dobra" skupnost. Samo zato, ker si pripadnik manjše skupnosti, to še ne pomeni, da boš med svojimi vedno varen in zaščiten. Hotel sem raziskati temo zatiranja v bolj kompleksnem kontekstu; ne zanimajo me binarne delitve na pozitivce in negativce. Hotel sem se vprašati, kaj se zgodi, če odraščaš v nehegemonistični kulturi, nehegemonističnem jeziku. Ves čas se moraš spraševati, kako preživeti, kako razmišljati, kako ljubiti.

Za Katalonce je preklop v španski jezik lahek, večinoma ste odraščali v obeh jezikih. Si lahko predstavljate, da bi kdaj ustvarjali v španščini? Meje mojega jezika so meje mojega sveta, pravi Wittgenstein – bi sprememba jezika torej pomenila spremembo svetovnega nazora?

Zadnjič so me na literarnem večeru vprašali, kakšno mnenje imam o tem, da me prevajajo v španščino. Odgovoril sem, da je pisanje v katalonskem jeziku zame zelo politična in obenem niti malo politična gesta. Nikoli ne bi hotel izstopiti iz jezika, v katerem sem bil rojen in odraščal. To, kar sem, sem tudi po zaslugi jezika, s katerim sem se naučil ubesediti svet. Vsak jezik ima svojstven način razumevanja sveta, skupnosti in ljubezni. Politična gesta pa je to zato, ker se zavestno odločam ostati, zavestno odločam ustvarjati v jeziku, ki je manjšinski in marginaliziran.

Jeziku, v katerem odraščamo, pravimo "materni jezik". V vašem romanu, ironično, protagonist nima enakega maternega jezika kot njegova mama: vzgojila ga je v večinskem jeziku, najbrž, da bi mu olajšala življenje. A to je ustvarilo nepremostljiv prepad med njima. Se je materino nesprejemanje sina začelo z razkolom v jeziku?

Zelo všeč mi je vaše branje odnosa med njima. Točno to sem hotel ubesediti: (ne)zmožnost, da bi se med seboj v celoti razumeli in tako gradili skupnost z drugimi. V romanu lahko to idejo raziskujem na več ravneh, in ena od njih je odnos med materjo in sinom. Zdi se, da nikoli ne zmoreta resnično govoriti drug z drugim, in postopoma bralec odkrije, da sta odraščala v različnih jezikih. Ampak razdalja ima lahko več različnih obrazov: pripovedovalec in njegov ljubimec, Boris, si denimo delita isti jezik, pa sta prav tako nezmožna komunikacije. Jasno, da različni jeziki pomenijo različno razumevanje sveta, kar lahko privede do nesporazumov med ljudmi, ampak v resnici sem hotel pokazati, da je v vsakem človeškem odnosu možnost nesporazuma – ves čas se trudimo, premostiti razdaljo, ki se pojavlja v naših odnosih z bližnjimi. Napalm v srcu je po mojem mnenju razmislek o tem, kako podreti zidove, ki ločujejo ljudi.

Materino "nesprejemanje sina" iz zgornjega vprašanja se nanaša na to, da zavrača njegovo istospolno usmerjenost. Omenili ste, da je družina ne samo posameznikov prvi vir ljubezni, ampak tudi okolje, kjer se naučimo, kako ljubiti. Ali je ljubeča družina sploh mogoča, če ne sprejema tako bistvenega dela posameznikove identitete?

Naša prva izkušnja ljubezni se, kot sem rekel, zgodi v družini – bodisi so nas imeli radi na specifičen način, ali pa nas sploh niso imeli radi ali pa kaj tretjega. Kaj pomeni, da nekoga zaščitiš, da ga zavračaš, da ga sprejemaš? Vse te koncepte dojamemo in ponotranjimo iz odnosov v družini. Potem se celo svoje življenje vračamo k tem najzgodnejšim izkušnjam – ali pa bežimo od njih. Jasno, da me to kot pisatelja zanima. V katalonščini sem pravkar dokončal že naslednji roman, ki govori o prijateljstvu – torej o skupnosti, ki si jo ustvariš ločeno od družine. Ampak mislim, da je nemogoče dokončno pobegniti od ideje družine, s katero si bil rojen.

Tudi svoj doktorat ste posvetili temi ljubezni. Kateri vidiki ljubezni so predmet vaše akademske analize?

Rad bi ljubezen vrnil v polje literarne akademske raziskave, ker se mi zdi, da temo ljubezni zadnjih dvajset let mislimo in preizprašujemo predvsem skozi prizmo sociologije; najbolj znana v tem polju je izraelska filozofinja Eva Illouz. Mislim pa, da smo pozabili, da ljubezen ni samo kulturni, ampak tudi literarni dispozitiv. Drugače povedano: danes ne bi ljubili tako, kot ljubimo, če Sapfo ne bi napisala niti enega verza, če Shakespeare ne bi napisal niti ene drame in če Marina Cvetajeva ne bi sestavila svojih pisem Pasternaku in Rilkeju. V svojem doktoratu bi rad – s pomočjo del avtorjev, kot so Marina Cvetajeva, Franz Kafka in Clarice Lispector – ustvaril poetično teorijo ljubezni, ki ne zavzema (samo) sociološkega, ampak literarni zorni kot.

Ampak drugi roman ste posvetili prijateljstvu, ne ljubezni.

Fasciniralo me je, da imamo tako malo kulturnih referenc, tako malo idealov tega, kako je videti resnično prijateljstvo. Skrbelo me je tudi to, da prijateljstvo pogosto romantiziramo do te mere, da ga ne ločimo od ljubezni. Pričakovanja, ki smo jih pred desetimi, petnajstimi leti imeli od ljubezni, smo zdaj prenesli na prijateljstvo. Te odnose bi rad razumel bolj kompleksno, ne samo kot brezpogojno predanost. Prijateljstvo se lahko, tako kot romantičen odnos, rodi iz vzajemnih potreb, iz egoizma, iz potrebe po odrešitvi in drugih razlogov, ki niso vedno lepi in idealizirani.

Napalma v srcu ne marate uvrščati v žanr postapokaliptičnih oz. distopičnih zgodb, čeprav s tržnega stališča to najbrž ne bi bilo neumno. Se skušate distancirati od predpostavke, da govorimo o popolnoma fantazijskih premisah, postavljenih v neko neoprijemljivo prihodnost?

Zavračam nalepko distopije, ker mi ni všeč, kadar se knjigi odmeri ena sama kategorija – pa naj Napalm v srcu označujejo kot distopijo ali pa kot knjigo LGBTQ+. Seveda tematiziram kvirovsko ljubezen, in to v svetu, ki ne predstavlja najsvetlejše mogoče prihodnosti, ampak res ne maram občutka, da so mi odredili kategorijo, ki se ji moram zdaj prilegati in ki naj bi pojasnila vse, kar je treba vedeti o moji knjigi. Moram tudi povedati, da sploh nisem razmišljal o distopičnem žanru, ko sem pisal Napalm v srcu. Jasno, da obstajajo povezave in medbesedilni dialogi s knjigami, ki veljajo za stebre distopije. Nisem skušal pisati o prihodnosti, pisati sem želel o preteklosti. Prej kot distopija je Napalm v srcu v mojih očeh zgodovinski roman. Prebiral sem na primer ogromno del Svetlane Aleksijevič, obožujem jo.

Namesto kakega Cormaca McCarthyja ali Emily St. John Mandel torej raje citirate Fiono Apple in baskovsko pisateljico Eider Rodriguez.

Tako je. Študiral sem ne sam književnosti, ampak tudi umetnost in pozneje kritično teorijo v Londonu. Pisanje je bilo zame vedno tesno prepleteno s poslušanjem glasbe: nimam ozkih zamejitev za to, kaj vse je lahko književnost. Prav tako nimam ozkih zamejitev za to, kaj šteje kot "branje". Ko pišem roman, imam občutek, da ne toliko pišem kot – ustvarjam. Zato lahko vključim najrazličnejše discipline umetnosti in reference na različna polja ustvarjalnosti.

Če je pripovedna linija vaše zgodbe fragmentirana, čas in kraj nedoločena, pa se roman politično ne zdi niti malo dvoumen: gre za obsodbo avtoritarnih režimov in opresije, seksualne ali kake drugačne. "Večkrat sem slišal Vito reči, da bi moral vsak imeti možnost živeti tam, kjer mu narekuje njegova duša. (...) In da se boš, če se hočeš vrniti domov, vrnil, pa če postavijo še toliko žice." Samo od izida Napalma v srcu pa do danes sta v naši bližini izbruhnili dve vojni tragičnih razsežnosti. Kakšno vlogo ima umetnost v času konflikta? Ali je dolžnost umetnikov, da uporabijo svoj glas? Ali pa književnosti ne bi smela braniti tovrstna pričakovanja?

To se sam pogosto sprašujem. Naj bi moj roman pripomogel k spremembi v svetu? Ima lahko pisanje sploh kak oprijemljiv vpliv na svet? Nisem prepričan. Vsekakor ne pišem s predpostavko, da bi lahko kar koli, kar napišem, zanetilo družbeno gibanje ali revolt. Verjamem pa, da lahko umetnost doseže nekaj, kar je skoraj enako pomembno: lahko spremlja ljudi v njihovi osamljenosti. To je vse prej kot preprosto. Vse, kar pričakujem od svojega pisanja, je, da bo bralec, ko prebere knjigo, nekaj občutil. Kaj bo potem s temi čustvi naredil, ne morem vedeti. Morda se bo spomnil, da bi lahko telefoniral svoji mami, ali pa bo lažje razumel zorni kot, ki mu je bil prej tuj. Nad tem nimam nadzora in ga niti ne bi hotel imeti. Bi pa rad, da bi bili ljudje po zaslugi literature manj osamljeni. Morda niti ne manj osamljeni – dovolj je, če jih literatura drži za roko in jih v tej samosti življenja spremlja. To je moj cilj v življenju, drugih pričakovanj nimam.

Ne sprejemate tistega starega nasveta, da bi moral pisatelj "pisati o tem, kar pozna" – pravite, da to "ni dovolj nevarno." Toda kako pisati o neznanem? Ena zadnjih replik v romanu je: "Ne razumem." Kaj bi torej radi posredovali bralcu, če ne naukov in sklepov, kakršne lahko deli samo vsevedni pripovedovalec? Kakšna vprašanja hočete, da si zastavlja?

Hm, zanimivo. Poleg tem, ki jih načenja sama zgodba romana – ljubezen, jezik, zatiranje, materinstvo, migracije – bi rad, da si bralci zastavljajo vprašanje: Kaj pomeni brati? Kakšna bivanjska izkušnja je to? Kako se ob branju počutim in zakaj se počutim tako? Rad bi pisal literaturo, ki ni očitna, ki nima zgolj funkcije zastavljanja vprašanj o svetu, ampak tudi o literaturi sami.

Ko sem knjigo začel pisati, nisem imel pojma, kako se bo zgodba končala – v resnici nisem vedel niti, kaj se bo zgodilo na naslednji strani. (Smeh.) Čisto izgubljen sem bil. Na koncu nisem hotel ponuditi dokončnega, nedvoumnega zaključka – ne vidim poante v kategoričnih zaključkih v času, ko ne vemo ničesar o ... ničemer, pravzaprav. Ne bi se mi zdelo iskreno, če bi si zamislil ali srečen ali pa tragičen konec.

O svojih likih pogosto razmišljam – tudi zato, ker me ljudje prosijo za pojasnila o zgodbi. Kaj je Tovarna? Kaj se zgodi s fantoma na koncu? Zakaj je mama pobegnila iz svoje prejšnje domovine? Rad bi jim odgovoril, a v resnici ne morem, ker ne vem. Rad sem na isti ravni kot moji bralci, rad bi, tako kot oni, odkrival literarne like. Včasih se pred spanjem sprašujem, kje je zdaj Boris. Kaj počne? Ne vem.

Je to težje, ker ste medtem napisali že nov roman, ki ga verjetno trenutno promovirate v domovini? Se je težko – za potrebe literarnega gostovanja – vrniti v stanje duha izpred več let, ko ste pisali Napalm v srcu? Vam je knjiga enako blizu kot ob izidu?

V Kataloniji je torej pravkar izšel moj drugi roman, prej omenjeni Ofert a les mans, el paradís crema, in dogajanje okrog njega je bilo res intenzivno – intervjuji, literarni večeri, predstavitve knjige, norišnica. Strah me je bilo, da imam glavo prepolno misli o novi knjigi, ne pa o Napalmu v srcu, ki je v resnici izšel že pred tremi leti, napisan pa je bil pred petimi. Kako bom sploh lahko kaj povedal? Res sem bil živčen. No, zdaj vam lahko povem, da je ta obisk krasna izkušnja: vračam se na znan kraj v zelo drugačnem kontekstu, po zaslugi teh intervjujev odkrivam nove stvari o svojem prvem romanu, o sebi in o svojem pisanju. Res zanimivo zame.

Ste čutili pritisk pred izdajo drugega romana, kar je že pregovorno težka izkušnja? Konec koncev vam zdaj nad glavo visijo pričakovanja javnosti, ki jih v prvo ni bilo.

Pisanje drugega romana je bilo zame resnično težja izkušnja – ampak ne zaradi pričakovanj ljudi, o tem nisem razmišljal. Med pisanjem ne smeš razmišljati o bralcih, ampak samo o pisanju. Težje je bilo zato, ker sem prvo knjigo napisal z zelo naivne perspektive, ne da bi o sebi sploh razmišljal kot o pisatelju. Ampak zdaj me ljudje dojemajo kot pisatelja – in to, kako nas ljudje vidijo, nas do neke mere dejansko določa. V drugo sem se torej dojemal kot pisatelj in računal na to, da bo knjiga nekje, nekoč izšla. To je hrup od zunaj, ki ga prej ni bilo.

Pripovedovalec romana piše pisma svojemu ljubimcu, Borisu. Če Boris piše pisma njemu, jih bralci ne vidimo. Njegov lik ostaja skrivnosten. So fotografije pokrajine, ki ste jih vključili v roman, mišljene kot njegovo delo? Ste hoteli enega od dveh glavnih likov predstaviti drugače kot prek besed?

Točno tako. Fotografije imajo v romanu čisto določeno funkcijo. Sporočajo: Okej, nanizal bom fotografije, ki jih je Boris posnel – delce resničnosti, ki jih je ta lik sklenil dokumentirati, poustvariti. Nekatere fotografije sem posnel sam, druge sem vzel iz družinskega arhiva. Zanimivo je bilo hoditi okrog in si predstavljati, kaj bi fotografiral. Bolj objektivnega portreta človeka najbrž ne bi mogel podati.

Seveda pa nam to objektivno znanje, poznavanje informacij po črto ne daje nobenega globljega uvida v človekov značaj. Hotel sem vzpostaviti dialog med pisavo in fotografijo: vedno rečemo, da je slika vredna tisoč besed. To sem hotel postaviti pod vprašaj. Prav, dal vam bom njegove fotografije – ali veste zdaj kaj več o njem? (Smeh.)

Mlada protagonista živita v svetu, ki je prežet z nasiljem – tako individualnim kot tudi sistemskim nasiljem. To nasilje sta ponotranjila tudi sama: ko sta v nevarnosti ali doživljata grožnjo, namišljeno ali realno, reagirata agresivno. Nasilje se torej širi. Je nasilje po vašem mnenju sprejemljivo, kadar izvira iz situacije zatiranja? Ali pa je to vedno strup, ki uniči vse vpletene?

Mislim, da se moramo vprašati, zakaj uporabljamo isto besedo, nasilje, za situacije, ki so med seboj zelo različne. Kadar to počnemo, pride do ideološkega premika, do manipulacije z resničnostjo. Je gesta samoobrambe res lahko definirana kot nasilje? Jaz temu ne bi rekel nasilje. Moj odgovor je torej: biti moramo bolj skrbni pri izbiri besed. Morda lahko književnost ponovno reši besede, ki so jim mediji in družba izpraznili pomen. V romanu sem skušal nekaj podobnega narediti z idejo nasilja.

Trenutno nastaja filmska adaptacija vašega romana, a pri njej ne sodelujete kot scenarist. Je bila vaša odločitev, da boste knjigo v celoti prepustili tuji interpretaciji?
Ko sem knjigo enkrat napisal in izdal, je nehala biti moja, s tem sem se moral sprijazniti. Treba je imeti zdrav odnos do lastnih stvaritev in jih ne dojemati kot nedotakljive svetinje. Če hočejo ljudje adaptirati in ekranizirati Napalm v srcu, naj počnejo z njim, kar hočejo. Jaz sem svojo nalogo opravil. Vsaka naslednja interpretacija bo samostojno branje, poustvarjanje romana. Načeloma me zelo zanimata tako gledališče kot tudi film, tako da je čisto mogoče, da bom nekoč hotel sodelovati pri kaki ekranizaciji ali odrski postavitvi svojega dela. Trenutno pa bi mi to tudi vzelo preveč časa, rad bi ustvarjal nova dela, ne pa se zapletal nazaj v stara. Zame Napalm v srcu ni zgodba, ampak vzdušje – in če se spet vrnem v to vzdušje, bo kontaminiralo vse drugo, kar trenutno pišem. Raje bi odkrival nove stvari.

Tak sproščeni odnos do dela je čisto nasprotje drži Borisa Viana, po katerem ste poimenovali Borisa v knjigi. Viana je tako razjezila ekranizacija njegove kriminalke I will Spit on Your Graves, da je kar v kinu doživel usoden infarkt.
(Smeh.) Vem!

Ko je Napalm v srcu izšel, ste bili stari 23 let; pri 26-ih ste izdali že drugi roman. Kako se počutite, kadar vas industrija okliče za "predstavnika mlade generacije", naslednjo veliko stvar? Zdi se, da so tovrstne hvale vedno dvorezen meč – implicirajo, da založništvo brez prestanka išče vedno nove, še mlajše pisce, tiste pred njimi pa pozablja.

Če bi moral sebe opisati s petimi pridevniki, "mlad" ne bi bil eden od njih. Če bi me drugi radi opredelili s tem parametrom, pa naj me – v resnici nikoli ne moreš nadzirati, kako te bodo drugi videli. Nima smisla bežati pred tem, kako te opredeljujejo drugi, ker ti nikoli ne bo uspelo pobegniti.

Zavedam se, da ni popolnoma običajno, da je nekdo pri mojih letih že objavljen, prevajan in da daje intervjuje. Nič hudega, če kdo to opazi. Ne bi pa rad postal orodje sistema, ki hoče pokazati, kako krasno se v naši državi godi mladim, koliko priložnosti dobimo in kako lahko vsak počne, kar si želi. Vsega tega namreč niti slučajno ne verjamem. Imel sem ogromno srečo; ogromno mladih ljudi ustvarja sijajna dela, pa niso imeli take sreče ali takih priložnosti kot jaz. Nočem biti vzornik.

Vem tudi, da sistem pač tako deluje: zdaj sem še nova, zanimiva stvar, čez dve ali štiri leta pa se bo pojavil nov mlad pisec. Književnost je krasna stvar, ampak sočasno pa je tudi posel. Na to ne smem pozabiti.