Avtor je spregovoril o pomembnosti humornega in sanjavega dojemanja sveta, ideji o uspehu, zdravilni moči pisanja in svoji knjigi Lepe tujke.

Mircea Cărtărescu je domača in svetovna literarna zvezda. Za svoja dela je prejel številne domače in mednarodne literarne nagrade – leta 2011 tudi vilenico. V pogovoru s pesnico Lidijo Dimkovsko je pisatelj, univerzitetni profesor in publicist spregovoril o knjigi Lepe tujke, za katero pravi, da govori o nostalgičnem obdobju njegove mladosti. Poleg Lepih tujk, ki so izšle lani, so v slovenskem jeziku dostopne tudi njegove knjige Nostalgija, Zakaj ljubimo ženske in Motorno kolo, parkirano pod zvezdami.

Dogajanje v Lepih tujkah (za založbo Beletrina jih je poslovenil Aleš Mustar), je razdeljeno na tri zgodbe. V prvi z naslovom Antraks protagonist prejme nepričakovano kuverto, ki vsebuje sumljiv beli prah. Občuti precejšnjo paniko, zato pošiljko nemudoma izroči policiji. Ko prispe na policijsko postajo, se začno dogajati absurdnosti, polne klišejev. V drugi, najdaljši zgodbi Lepe tujke pripovedovalcu sledimo na gostovanje romunskih pisateljev v Francijo pred 20 leti. Tudi ta zgodba je polna bizarnosti, začinjene s humorjem.

Zaradi površnega poznavanja romunske kulture so bili gostje namreč sprejeti kot Nezemljani, je povedal Cărtărescu. "Francozi so nas spraševali banalne stvari, na primer, ali uporabljamo mobilne telefone, gospodinjske aparate in pribor," je ponazoril gost Fabule. Zadnja zgodba Bacovianska pripoveduje o pisatelju, ki ga leta 1994 povabijo na literarni večer. Kulturni teritorij v romunski provinci je bil takrat precej drugačen, vsaka vasica je premogla vsaj tri pesnike, ki so se razumeli kot elita. Kmalu trčijo v realnost, saj jih zunaj domačega okolja nihče ne pozna.

Ob zastavljenem vprašanju o aktualnosti Lepih tujk je avtor dejal, da je dober kazalnik uspešnosti prodaja knjige. Opisal jo je kot "preprosto knjigo, ki je primerna za gimnazijskega maturanta ali maturantko ali tudi nekoga, ki si po napornem dnevu fizičnega dela želi sprostitve". V Romuniji je izšlo 40.000 izvodov knjige, kar je za njihov literarni prostor izjemen dosežek.

Dimkovska je omenila misel v knjigi, ki pravi, da se v literarnem svetu lahko oprosti vse, razen uspeha. Če obstaja objektivni kriterij, Cărtărescu verjame, da se lahko pisatelj zaradi uspeha znajde na spolzkih tleh. Že samo pisanje mu prinaša največjo srečo, zato se mu ideja o merjenju uspeha zdi preprosto neumna. Zanj je največji uspeh najti bralca, ki bo z empatijo in globino prebiral njegove knjige.