Spomni, da ga je filozofinja Hannah Arendt napovedala že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. O njem je začel poglobljeno razmišljati leta 2017, v neki brunarici v Ardenih: "Tega novembra zjutraj me je prevzela otipljiva in ostra zavest o novem totalitarizmu, ki je pustil svoje seme in strdil tkivo družbe." In kmalu se je zgodila pandemija; ko je strah pred virusom postal močnejši od samega virusa. Totalitarizem narekuje zmanjšanje demokratičnih načel (se še spomnite zapiranja v občine ali prepovedi protestiranja? op. n.) in se udejanja na način, da sprva približno 20 do 30 odstotkov ljudi začne slediti prevladujoči pripovedi. In še nekaj poudarja v svoji knjigi Psihologija totalitarizma (ki ji bo sledila knjiga o resnici) – da je zgolj razumsko dojemanje naše biti ključna napaka. Da človek ni le biološki organizem, oziroma kot bi rekla Arendt – ni le atomiziran subjekt.

Kakšna je, kakšna bo vloga umetne inteligence v totalitarizmu 21. stoletja?
Precejšnja. Ta novi totalitarizem vodi v kaos duha in zelo možno je, da se bodo ljudje naslonili prav na umetno inteligenco, ko gre za zahtevna vprašanja. No, kmalu bodo ugotovili, da ta daje odgovore, ki so nekaterim povšeči. Če sem iskren, podcenjeval sem njeno moč. Ko vidim, kaj vse že zmore ChatGPT; nikoli ne bi tega pričakoval.

A kljub temu niste pesimist?
Ne. Mislim pa, da bodo naslednja leta zelo kaotična in svetovne ustanove bodo poskušale prevzeti moč. A to se zgodi v vsakem totalitarizmu. V njem namreč ne veljajo zakoni, ampak racionalno mišljenje. Ne vem, ali poznate delo Solženicina Arhipelag Gulag; avtor je v gulagu preživel 15 let, napisal je odlično knjigo in prejel Nobelovo nagrado. Če se ne motim, četrto poglavje govori o tem, da zakon ne obstaja. Solženicin pojasni, da zakon v totalitarnem sistemu zamenjajo spreminjajoča se pravila. Totalitarni voditelji jih na novo formulirajo, izumljajo in prav to se bo dogajalo tudi v času umetne inteligence. Kar pa ne bo vodilo v manjši, temveč v večji kaos. V prihodnjih letih bo zato nastala potreba po psihološki stabilnosti. In če se ne boš uklonil sistemu, jo boš morda dosegel, našel, in sicer v etičnem delovanju. To je bistveno. Resnično verjamem, da tisti, ki bodo ostali zvesti načelom človečnosti, etike, da jo bodo našli. In po nekaj letih nihče ne more napovedati, koliko časa bo vse skupaj trajalo, verjamem, da bodo našli drug drugega, se povezali in postali močnejši od zaslepljenih množic.

Torej tehnokrati ne bodo prevladali?
Ne, ne verjamem v njihovo zmago. Seveda bodo v prihodnjih letih prevzeli oblast …

… mar je že niso na neki način? Kako vidite odnos med njimi in trenutno politično elito?
Če na primer pogledamo, kaj se dogaja v Svetovni zdravstveni organizaciji; maja se bo odločalo o amandmajih, povezanih z regulacijami. In če bodo amandmaji izglasovani, to pomeni, da lahko generalni sekretar razglasi izredno stanje in ga vsili nacionalnim vladam. Te izgubljajo svojo moč, lokalni politiki izgubljajo svojo moč. Zame je to logična posledica našega racionalnega dojemanja sveta. Ko si namreč prepričan, da je vesolje en velik stroj, v katerem je človek majhen stroj – čemu bi pričakoval od demokratično izvoljenih politikov, da držijo vajeti v rokah? Za kaj takega potrebuješ inženirja, tehničnega strokovnjaka. V pandemiji smo bili prvič priča temu, da je ljudstvo zahtevalo, da strokovnjaki prevzamejo vajeti. Spomnim se intervjujev, ko si je neki politik drznil reči, da to, kar predlagajo eksperti, ni dobro, in jezni državljani so reagirali, češ, kaj pa ti veš o virusih?

Kako vidite vlogo znanosti, ki bi jo morala imeti v času covida-19?
V vlogi svetovalca. Politiki morajo biti tisti, ki vodijo. S strokovnjaki se lahko posvetujejo, a potem morajo oni odločiti.

Svojo knjigo Psihologija totalitarizma začnete z Galilejem, namenoma torej.
Če želiš razumeti, kaj se je zgodilo v pandemiji, moraš najprej razumeti znanost v pravem pomenu, ki je nekaj čudovitega, ki je moja strast, znanost, ki uči, da bistva življenja nikoli ne moremo doumeti na racionalen način. Samo poglejmo teorijo kompleksnih dinamičnih sistemov; vsak tak sistem se obnaša kot iracionalno število. Torej, znanost beži pred razumskostjo oziroma jo presega. Lahko si razložiš del resničnosti, a samega bistva, samega jedra pač ne. In to je sporočilo, ki ga naša družba ne sliši. V naši kulturi verjamemo, da je racionalno mišljenje ultimativno in zato morajo biti na tak način organizirana tudi naša življenja. Usodna zmota. V svoji knjigi zavzemam stališče, da moramo svoja življenja organizirati na temelju etičnih načel.

Vas je šokiralo, kako hitro smo bili pripravljeni izprazniti ulice, kako hitro se je, ko je izbruhnil virus, izpraznil ves svet?
Da, bil sem šokiran in začuden, ne le jaz. Poznam kar nekaj strokovnjakov, ki niso mogli verjeti, da so ljudje dejansko storili, kar so jim svetovali.

Zakaj smo tako zelo hitro ubogali?
To poskušam razložiti v knjigi. Naša družba je bila psihološko, duševno v izredno slabem stanju. Več kot 40 odstotkov prebivalstva, ponekod celo do 60, je izrazilo osamljenost, nekateri do te mere, da še niso imeli niti enega smiselnega odnosa. V Veliki Britaniji je Theresa May imenovala ministra za osamljenost, iz ZDA se je slišalo, da gre za epidemijo osamljenosti. Nadalje, do 60 odstotkov ljudi ni videlo več nobenega smisla in približno enak odstotek tudi ne smisla v lastnem delu. In kar je najpomembnejše: velik delež prebivalstva se je bojeval z vseprisotno anksioznostjo, frustracijo in agresijo. In v takem stanju so ljudje voljni slediti, saj jim ponujena strategija predstavlja odrešitev. Četudi je lahko absurdna. In je bila, zame je bilo zaprtje absurdno.

Ste bili za švedski model?
Da, ali za fokusirano zaščito, za izolacijo ranljivih, če seveda to želijo. Ne pa, da je zaprtje veljalo tudi za povsem zdrave ljudi. In še nekaj, povprečna starost umrljivosti je bila ista, kot če virusa ne bi bilo.

Kakšna točka preloma pa je bil 11. september?
Vse se je spremenilo. Prvič se je v pripovedi izoblikoval objekt tesnobe. Takrat ni šlo za virus, ampak za teroriste. Tako močno je vplivalo na nas, da smo se bili voljni odreči delu zasebnosti, kar je spodbudilo korenite družbene premike. Vendar pa dogajanje ni vodilo v oblikovanje dveh skupin – ene, ki sledi, in druge, ki se upira. Ta fenomen se je prvič izrazil v pandemiji. 11. september pa je bil prvi vsestranski šok, prvi korak na poti iz demokracije v tehnokracijo.

In po 11. septembru in virusu? Kaj sledi?
Psihologija družbe je kompleksen dinamičen fenomen, kar pomeni, da ko enkrat prestopiš mejo, se vzpostavi kaos. Dinamika je nepredvidljiva, vendar menim, da kot družba vedno bolj drvimo v popolni kaos. Morda se bo to izrazilo kot svetovna vojna ...

... mar že nismo nekako v njej? Uporablja se že izrazje, tudi hladna vojna.
Da, na neki način. Torej, če pride do svetovne vojne, bodo svetovne ustanove predlagale skrajno tehnokratsko ureditev, v kateri bodo imele države popoln nadzor. In verjamem, da bodo pri tem uspešne. Rekle bodo: Poglejte, zaradi vsesplošnega kaosa ni druge možnosti.

Ampak že zdaj dajemo korporacijam svoje podatke, s pametnimi telefoni manjšamo lastno svobodo, dovolimo, da smo nadzirani.
To drži, ampak nadzor še ni institucionaliziran. Uveljavili se bodo digitalna osebna izkaznica, digitalni denar, 5-minutna mesta itn. A ne bo delovalo. In to je bistvo! Bolj, ko bodo poskušali vzpostaviti nadzor, bolj se bodo vzpostavili pogoji, ki so privedli do kaosa.

Skratka, ostajate optimist.
Da, da. Ne le zato, ker je to etična dolžnost, temveč zato, ker resnično verjamem – bolj ko razumeš psihologijo množic in s tem povezano psihologijo totalitarnih sistemov, lažje uvidiš, da jim je dano, da propadejo. Seveda pa mora biti izpolnjen pogoj – da obstajajo ljudje, ki se temu upirajo, uprejo.