Čeprav jo je med nadrealiste uvrščal sam Andre Breton, njenega slikarstva ni mogoče tako malomarno uvrstiti v to smer, saj se, čeprav je v svoje slike vnesla vrsto fantastičnih elementov, Kahlova nikoli ni povsem umaknila od realnosti. Podobe, ki polnijo njene slike, se morda zdijo kot prikazni iz sanj, a prav vsaka predstavlja delček njenega življenja in tako pomemben ključ za razumevanje njene osebnosti. Leta 1938 je umetnica naslikala delo Kaj mi je dala voda?, ki velja za najbolj nadrealistično in tudi najbolj zapleteno med vsemi njenimi deli, pozorno opazovanje številnih detajlov pa ponuja pravi sprehod po umetničini življenjski poti.

Podoba lastnega življenja
Velik del Fridinega opusa predstavljajo avtoportreti in tudi to delo bi lahko na svoj način uvrstili med njih. Pred nami je kad, napolnjena z vodo, iz katere gledata slikarkini stopali, naslikani iz perspektive kopalke. Dobimo torej občutek, da umetnica leži v kadi in se ji pred očmi izrisujejo podobe njenega življenja. Opazimo izmaličeno desno nogo s poškodovanim palcem. Slikarka je pri šestih letih zbolela za otroško paralizo, zaradi česar je imela tanjšo desno nogo, kar je pozneje zakrivala z nošenjem dolgih kril in hlač. Z naslikano poškodovano nogo pa se umetnica spominja prometne nesreče z avtobusom leta 1925, v kateri je bila močno poškodovana, posledice nesreče (poleg desne noge je imela zlomljeno hrbtenico, rebra in ključnico) pa je občutila do konca življenja, nenazadje tudi zaradi poškodb na maternici, zaradi katerih nikoli ni mogla imeti otrok.

Frieda za Frieden
Na spodnjem desnem delu slike gledata izza zelenja dva obraza, in sicer njenega očeta in matere. Frida ima po materi mehiške oziroma španske korenine, medtem ko je bil oče Guillermo Kahlo rojen v Baden-Badnu (kot Wilhelm) madžarskima judoma. Frida je imela tri sestre in dve polsestri (še iz Guillermovega prejšnjega zakona) in tako odraščala v izrazito ženski družbi. Kahlova se je svojim nemškim koreninam nekaj časa poklanjal s črkovanjem imena Frieda.

Slon in golobica
Polž na levi strani slike simbolizira ljubezen in enost s svojim možem, slikarjem Diegom Rivero, s katerim se je Frida pročila leta 1929. Par so pogosto označevali z vzdevkom Slon in golobica, ki je izšel iz očetove pripombe na razliko v njuni velikosti. Imela sta zelo buren zakon, poln ljubezenskih afer. Diego je sicer dopuščal Fridina razmerja z ženskami, ne pa tudi z moškimi (Frida je med drugim nekaj časa ljubimkala z Levom Trockijem). Med mnogimi Diegovimi aferami pa je Kahlovo najbolj prizadelo njegovo razmerje z njeno mlajšo sestro Cristino. Po deset letih zakona se je par sicer razšel, a sta leta 1940 obnovila zakonsko zvezo.

Fridina razmerja z ženskami simbolizira na obravnavanem delu podoba na desni strani, kjer vidimo dva ženska akta. Podoba močno spominja na tisto, ki jo je leta 1939 Frida naslikala za prijateljico, filmsko zvedznico Dolores del Rio. Dve žili, ki se vijeta iz odtoka kadi simbolizirata Fridino dvojnost. Na eni strani je "mehiška" Frida, v katero se je zaljubil Diego, na drugi strani pa "evropska", Frida, ki Diegu ni bila všeč. Motiviko je Frida leta 1939 razvila na sliki Dve Fridi, na kateri kaže, da bo evropska Frida izkrvavela.

Zadnje slovo od življenja
Zaradi težav s hrbtenico, ki so jo spremljale vse življenje, je bila od sredine 40. let priklenjena na posteljo. Kljub hudim bolečinam pa je umetnica slikala vse do smrti leta 1954. Zaradi pljučne embolije je umrla v noči na 13. julij, sedem dni za svojim 47. rojstnim dnevom. Zaradi zadnjih besed, ki jih je zapisala v svoj dnevnik, nekateri domnevajo, da je naredila samomor: "Upam, da je konec srečen ... in upam, da nikoli ne pridem nazaj ... Frida."

Maja Kač